V zaklonišču tovarne Metalna so v juniji popoldne odprli otvoritev umetniške inštalacije projekta “Šest milijonov ladjic za šest milijonov žrtev”. Zato smo se z mariborskim humanitarcem Borisom Krabonjo, ki je idejni vodja projekta, dobili točno na tej lokaciji.
Gospod Krabonja, sva v družbi ladjic, 6 milijonom jih je, oz. če sva natančna, jih je v teh spodnjih prostorih malce manj, kajne?
Ja nahajamo se v zaklonišču podjetja ACE Metalne, kjer smo s pomočjo študentov arhitekture in pa mojih Upornikov, postavili umetniško instalacijo iz 6 milijonov ladjic, tako kot ste rekli, v samem zaklonišču je približno 4 milijone, medtem ko zunaj, ste lahko videli, je en velik kup, kjer sta 2 milijona ladjic. Za razmejitev ni zgolj slučajna, ker je dva milijona ljudi bilo ubitih, oz. je umrlo v taborišču Auschwitz Birkenau, medtem ko šest milijonov je pa številka vseh žrtev holokavsta iz časa druge svetovne vojne.
Zakaj ste se sploh lotili tega projekta?
Zadeva je bila, ne bom rekel enostavna, ampak odkar se ukvarjam s tem fenomenom, ki se imenuje holokavst, to pa je skoraj že 40 let, ali pa, da ne bom pretiraval 35 let, od najstniških let naprej, mi je vedno težava, tudi sicer, kot zgodovinarju, kako ljudem, komurkoli s katerim se pogovarjam, predstavit neko številko. Številke so tako brezosebne, brez barve, brez vonja, brez okusa. Moja velika velika želja je bila, da bi dejansko videl koliko je to šest milijonov, nekako na simbolični ravni tudi to zadevo povezal z žrtvami.
Verjetno pa ni naključje, da se je projekt začel v času epidemije?
Ne vem, če je projekt toliko povezano z epidemijo, bolj je povezan s poskusom projekta, ki je že bil pred osmimi leti. Vendar takrat (moram reči), da nisem imel dovolj poguma, da bi zadevo izpeljal do konca in smo pri 2 milijona 400 tisoč ladjic ustavili. Sicer je projekt uspel, imel je neko svojo zgodbo. Zakaj po osmih letih? Izpreprostega razloga, ker se mi je zdelo prav, da se ponovno poskušamo med sabo družiti na način, ki ni vezan samo preko interneta, preko telefona, ampak je dejansko z enim takim dokaj enostavnim zgibanjem povežemo ljudi različnih starosti, socialnih statusov, različnih pogledov na svet. Dejstvo je, da sem ta projekt na nek način podaril svoji ravnateljici v zahvalo, ker je v zelo kratkem času šolo, ki je že 30 let tudi moja šola oz. delam tam, iz zelo nezavidljivega položaja spravila na ene take temelje, in mislim, da si za to tudi zasluži.
Spregovorili pa smo tudi o težkih zgodbah pri delu UP-ornika.
Na čelu društva ste že precej let… Kakšno je trenutno delovanje in kakšno je stanje sociale v Mariboru?
UP-ornik je v dobri kondiciji, kar je vredu. To pomeni, da smo dobro kadrovsko podprti, z dobro in močno ekipo različnih ljudi… Največji problem je takrat, kadar se zaradi čakanja, da poiščeš neko pomoč, naberejo položnice, ki pridejo do stopnje izvržbe, sodišča ali pa bog ne daj – do delužacije. Tega UP-ornik ne more spremeniti. Bom pa rekel takole, da naši odjemalci, ki permamentno prihajajo po pomoč, so pa se do sedaj že naučili, da tega več ne skrivajo… Na nek način so postali odgovorni do UP-ornika. Zavedajo se, da je UP-orniku lažje plačati 100 eurov, kot pa potem 10.000,00 eurov. V vseh teh letih našega delovanja je ena velika dodana vrednost UP-orniku, da smo vredni zaupanja, ne samo ljudi, ki nam pomagajo in donirajo, ampak tudi ljudi, ki prihajajo k nam po pomoč, da lahko povedo – sem v stiski. To je zelo dragocen podatek.
V nadaljevanju tudi o njegovi izgorelosti, družini in hobijih.
