V tokratni oddaji Kulturni izziv je voditeljica Uršula Godec gostila Nives Cvikl iz Pokrajinskega muzeja Maribor. Muzeja, ki ima kot sicer splošni muzej, veliko izzivov, nekaj novih pripravljajo tudi v tem letu – predvsem, kako približati svoje vsebine še več obiskovalcem. Pokrivajo območje kar 34 občin Pokrajinski muzej Maribor je muzej, ki se ukvarja s […]
Na posnetku si lahko ogledate 17. redno sejo Občinskega sveta Občine Radlje ob Dravi, ki je bila 15. 12. 2025.
The post 17. redna seja Občinskega sveta Občine Radlje ob Dravi (15. 12. 2025) appeared first on Lokalec.si.
Na posnetku si lahko ogledate 19. redno sejo Občinskega sveta Občine Selnica ob Dravi, ki je bila 18. 12. 2025.
The post 19. redna seja Občinskega sveta Občine Selnica ob Dravi (18. 12. 2025) appeared first on Lokalec.si.
Na posnetku si lahko ogledate 22. redno sejo Občinskega sveta Občine Muta, ki je bila 18. 12. 2025.
The post 22. redna seja Občinskega sveta Občine Muta (18. 12. 2025) appeared first on Lokalec.si.
Na novinarski konferenci so svetniki Mestne občine Maribor izpostavili potrebo po temeljitem preučevanju območij z omejitvijo hitrosti, predvsem o nedavno postavljenih radarjih in “ležečih policajih”. Odzval pa se je tudi župan MOM Aleksander Saša Arsenovič.
Mestni svetniki Igor Jurišič – SMS Zeleni, Zdravko Luketič – NSi in in Lidija Divjak Mirnik – LPR želijo, da mestni svet prav tako odloča o postavitvi radarjev kot tudi o njihovih natančnih lokacijah. Kot pravijo, mora župan skupaj s strokovnimi službami pripraviti predloge za obe področji – tako za radarje kot za ležeče policaje.
Župan Mestne občine Maribor Saša Arsenovič je ob tem povedal:
“Mestni svet ne more odločati o strokovnih vprašanjih, lahko pa odloča o političnih vprašanjih, študija je bila narejena na podlagi strokovnih podlag.” Dodal je: “Mestni svet je seveda politični, ne pa strokovni organ, radarji so bili postavljeni na podlagi strokovne študije – univerze.”
Svetniki pa imajo svoje mnenje
“Če smo demokratična država z delitvijo oblasti na sodno, izvršno in zakonodajno, je prav, da o radarjih in njihovi postavitvi, ki je v preteklosti že povzročala težave v Mariboru, odloča tudi zakonodajna veja – mestni svet,” je dodal Zdravko Luketič.
“Absolutna prometna varnost, predvsem varnost otrok, je na prvem mestu. Namen teh predlogov ni poslabšanje, ampak izboljšanje varnosti – z javno razpravo in rešitvami, ki bodo to dejansko zagotovile,” je poudaril Igor Jurišič. Poudaril je, da sam podpira uporabo radarjev, saj ti pomenijo zaščito za vse udeležence v prometu, vendar mora biti zaščita celovita in učinkovita pri preprečevanju divjanja po cestah.
“Torej, če bi radar deloval v območju neke osnovne šole v času pouka, verjetno ne bi bilo svetnika, ki bi temu nasprotoval. Če bo pa na primer ta radar postavljen tik pred nek semafor, kjer vsak mogoče še malo pospeši in ne beležimo nobenih prometnih težav in je namenjen polnjenje proračuna, pa tega ne bomo podprli,” je dodal Jurišič.
Kot eno od možnih rešitev je Luketič omenil tudi časovno omejitev merjenja hitrosti. “Ko otroci hodijo v šolo in domov, je smiselno omejiti hitrost. Zakaj pa bi ob eni uri zjutraj, ko ni prometa in ljudi na cesti, veljala enaka omejitev?” se je vprašal.
Lidija Divjak Mirnik je ob tem poudarila, da bi bila ena od rešitev poostren nadzor policije, ki je v mestu trenutno redkost, ter okrepljen nadzor mestnih redarjev.
Pripravljeni štirje sklepi
Mestni svetniki so v povezavi z vsem povedanim pripravili štiri sklepe, s katerimi želi spodbuditi razpravo in zagotoviti strokovno podlago za te odločitve:
Da župan v sodelovanju s strokovnimi službami pripravi podobno poročilo testnih meritev.
Da se iz študije predstavijo dodatne strokovne podlage, ki so bile v študiji povzete, “ker je nelogično, da imaš na nekem odseku več kršitev, kot je sploh predvideno število vozil”.
Da župan s sodelovanjem s strokovnimi službami za 28. redno sejo pripravi splošni akt, skladno z 112. členom Zakona o cestah, v katerem bodo opredeljena območja omejene hitrosti, ter ga predlaga v obravnavo in potrditev.
Da župan pripravi predlog lokacij in režim obratovanja stacionarnih merilnikov hitrosti.
Merilniki hitrosti najverjetneje ne bodo ustavili najhujših kršiteljev. Bodo pa kaznovali predvsem tiste, ki storijo manjše prekrške in s tem polnijo občinski proračun, so se strinjali vsi trije, prav tako so poudarili, da radarjem ne nasprotujejo, ampak da želijo za vsako lokacijo slišati strokovno podlago. Če te obstajajo, ne vidijo razloga, da takšnega predloga ne bi podprli.
Celotno novinarsko konferenco si lahko ogledate tukaj:
Ta vikend merijo na Gosposvetski, Čufarjevi in Gorkega ulici z radarjem še testno, 11. avgusta 2025 pa se začne uradno izvajanje nadzora z izdajo glob. Ob vseh pridobljenih informacijah o radarjih in meritvah pa se pojavljajo vprašanja o samem nadzoru hitrosti in tudi o tem, kdo bo nadziral izvajalce, da ne bo prihajalo do zlorab.
Rezultati testnih meritev radarjev na treh mariborskih lokacijah še vedno razburjajo Mariborčane, na Mestni občini Maribor pa so bili presenečeni nad šokantnimi podatki, o čemer smo že poročali. Ob skorajšnjem uradnem in rednem merjenju, po katerem bodo krišiteljem izstavljali kazni pa ostaja še nekaj vprašanj odprtih. Tudi o nadzoru nad meritvami in podeljevanju kazni.
Na novinarska vprašanja je odgovarjal Andraž Mlaker, vodja Urada za komunalo, promet in prostor, in razkril med drugim tudi, kaj se bo zgodilo po enem letu. Bodo postavili še več radarjev oziroma radarskih postaj? Zdaj bodo merili hitrost na teh treh lokacijah. Kaj pa nato sledi? Pa tudi, da se podatki meritev neposredno stekajo na Medobčinsko redarstvo, na katerem nato še ročno pregledajo podatke o kršitvah. Zanimalo nas je, kako poteka nadzor nad meritvami in nadzor nad prestavljanjem radarja – ta je namreč eden, radarske postaje pa tri. Ali lahko prihaja do zlorab. Odgovori in druge informacije so v prispevku:
Minevata dve leti od uničujočih ujm, ki so prizadele tudi Koroško. V Vuzenici so ob obletnici izpostavili potek sanacije sodelovanje z državnimi organi in izvajalci.
Župan občine Vuzenica Franjo Golob je izpostavil izjemno sodelovanje z državo in izvajalci. Posebej je pohvalil VGP Ptuj ter Ministrstvo za naravne vire in prostor, saj se sanacije izvajajo natančno po načrtih, ki jih najprej potrdi lokalna skupnost. Trenutno že potekajo dela na tretjem sanacijskem objektu, s čimer občina in država skupaj odpravljata posledice naravnih nesreč ter skrbita za višjo poplavno varnost in stabilnost infrastrukture.
Naš obisk mariborskega Akvarija terarija se je spremenil v pravo veselje. Vodja Akvarija-terarija Branko Kolar je namreč bradato agamo, eno od zanimih živali, dal v roke otrokom, ki so bili takrat na obisku – in tudi naši ekipi. Povedal pa je tudi več o raznih živalih, tudi o kači, ki ga je nedavno ugriznila. Sta zdaj v bolj “prijateljskih” odnosih?
Mariborski Akvarij- terarij smo obiskali tik za tem, ko so živali v terariju dobile hrano, zato so mnoge med njimi bile lenobno zleknjene in počivale. A prav vse so bile radovedne in pogledovale, kaj se dogaja na drugi strani stekla.
V Akvariju-terariju je bilo tudi več družin. Tako odrasli kot tudi starejši so si z veseljem ogledovali bradate agame, nekateri so se tudi ojunačili, ko jim je vodja Akvarija-terarija Branko Kolar ponudil, da eno od bradatih agam dobijo tudi v roke. Izjemen dogodek je navdušil nekaj otrok in tudi našo ekipo.
V Akvariju-terariju pa je seveda še veliko drugih zanimivih živali, ki jih je predstavil Kolar. V terarijskem delu je celo ena največjih zbirk najbolj strupenih živali na svetu. Med temi je tudi kača, ki je lani ugriznila vodjo. Sta zdaj spet “prijatelja”? Kolar pravi, da ja. Sam je okreval, kača se dobro počuti. V terariju so tudi razni kuščarji, kameleoni, pajki, želve. V akvarijskem delu pa razne ribe, med njimi celo piranje.
Tudi poleti imajo v Akvariju-terariju veliko obiska, nekaj skupin se je najavilo tudi že za jeseni. Prav za vse pa veljajo pravila obnašanja. Ne se dotikati stekla, ne se nagibati preko ograje in še kaj, kar je pomembno, da so obiski varni, da se živali ne vznemirja preveč.
V Krajevni skupnosti Kamnici so zadovoljni z odločitvijo o ukinitvi cone 30 med Kamnico in Rošpohom, pri tem pa so izpostavili, da je prometna študija pokazala, da so njihovi predlogi za nekaj drugih predelov realni.
Predsednik Krajevne skupnosti Kamnice Simon Hauptman je tako izpostavil kritične točke, na katerih bodo postavili hitrostne ovire, označili s prometno signalizacijo. Iz cone 30 pa prehajajo na omejitev hitrosti na 50 kilometrov na uro. Razložil je tudi, kako bo v centru Kamnice in ob osnovni šoli.
Cona 30 se bo tako končala, a ne še takoj, sledita namreč izgradnja in postavljanje hitrostnih ovir, kar bo trajalo od 15. julija do skoraj konca avgusta 2025. Kar pomeni, da se bo treba vse do konca gradnje še vedno treba voziti tam 30 kilometrov na uro, saj bodo cono 30 ukinili, ko bodo postavljene vse ovire in urejena prometna signalizacija.
Ida Brišnik Remec, prejemnica lanske Glazerjeve nagrade za življenjsko delo, ima razstavo najnovejših slik v likovnem razstavaišču Univerzitetne knjižnice Maribor.
Ida Brišnik Remec, ki je lani dobila Glazerjevo nagrado za življenjsko delo, predstavlja v likovnem razstavišču Univerzitetne knjižnice Maribor, svoje zadnje slike, ki jih je naredila z “barvniki”, kot jim sama reče. Slike, polne barv, beline in svetlobe, je ustvarila kljub bolečinam in pešajočemu zdravju. Naredila je zbirko “rastline kamni – kdo ste?” in tudi pojasnila, zakaj je v imenu izbrisala vejico.
V pretekli sezoni oddaj Kulturni izziv smo se pogovarjali tudi z dramaturginjo. Tanja Lužar se je v začetku leta selila iz Lutkovnega gledališča Maribor v Slovensko narodno gledališče Maribor, v prejšnjih letih pa delala kot samostojna kulturna delavka. Kdaj je imela največ dela, kako se je znašla, kaj vse je počela in katere izzive je sprejela, je zaupala v iskrenem pogovoru.
V iskrenem intervjuju je razkrila veliko. Med drugim svoje razmišljanje o tem, ali gledališče v sodobni družbi ostaja, se razvija ali izumira. A začela je pri osnovah. Kaj pomeni “biti dramaturginja”, kako je prevzemala še delo avtorice, soavtorice in režiserka. In kaj je pravzaprav pomenilo to, da je delala “na svobodi”, kot samostojna kulturna delavka.
“Sama se prištevam med praktične, ker me zelo zanima delovanje in ustroj gledališča, …”
“Jaz se včasih pošalim in rečem, da je dramaturg tisti ta najbolj pameten v gledališču, kar pa seveda ni res. Dramaturgov je v resnici več vrst. Ločijo se teoretični in praktični dramaturgi. Sama se prištevam med praktične, ker me zelo zanima delovanje in ustroj gledališča, nastajanje gledaliških predstav in funkcioniranje posamezne gledališke hiše. Temu se v bistvu reče hišni dramaturg. Se pravi: dramaturg je zaposlen v nekem gledališču in spremlja razvoj, smernice posameznih programov znotraj gledališča,” je odgovorila na uvodno vprašanje Tanja Lužar in dodala: “Teoretični pa so tisti, ki imajo rajši zgodovino in se zaprejo v kakšne arhive in tam malo brskajo in v resnici nimajo toliko stika z nastajanjem predstav, z oblikovanjem programa in tako naprej.”
Še pred študijem spoznala Tomaža Pandurja in Vilija Ravnjaka
Sama je odšla takoj po srednji šoli na AGRFT – Akademijo za gledališče, radio, film in televizijo, v oddaji Kulturni izziv pa je povedala, da jo je gledališče začelo zanimati v prvem letniku srednje šole. “Takrat sem prišla v stik z gledališčem Tomaža Pandurja, ki je bilo takrat seveda zelo odmevno in nas je mlade, ki smo se nekako iskali, zelo začaralo. In takrat je mene gledališki svet zelo potegnil. Ob prebiranju gledaliških listov sem se pravzaprav zelo navdušila nad tem, kar so noter zapisali dramaturgi. Zanimalo me je, kaj pravzaprav dramaturg je. Se pravi, ni nekdo, ki bi nastopil, ki bi ustvaril predstave kot režiser, ampak je en tak stric ali pa teta iz ozadja, ki pa v bistvu mora precej vedeti.” Srečala je tudi Vilija Ravnjaka, s katerim se je veliko pogovarjala in izvedela še veliko več. Tako tudi, katere izzive ima dramaturg pri svojem delu.
Strogi sprejemni izpiti in naloge za vpis na študij
Prijavila se je na AGRFT. In to je bil tudi en velik izziv, saj so imeli sprejemne izpite. “Dramaturgi smo morali pripraviti dramaturško razčlembo nekega dramaturškega besedila. Jaz sem takrat izbrala besedilo Vilija Ravnjaka Tugomir ali tisti, ki meri žalost. In ko sem mu to povedala, se je zasmejal in dejal, da “jaz kot dramatik na akademiji nisem posebej priljubljen”. In sva se oba smejala in sem jaz dejala “Vili, meni je vseeno.” In sem to naredila. Potem v bistvu zagovarjaš to nalogo. In te sprašujejo vmes tudi kake stvari, ki jih v tistem trenutku ne razumeš, kaj hočejo imeti. Tam sedi deset do 15 strogo gledajočih modrih ljudi, za katere kasneje ugotoviš, kdo so, in kasneje tudi sodeluješ z njimi. Ampak tisti prvi hip je kar malo šokantno.”
V gledališču ugotovila, kako velik ustroj je to
Med njenim študijem je veljajo, da morajo študenti tudi že praktično delati. Tako je tudi ona delala, asistirala. “Takoj po akademiji pa me je k sodelovanju povabil Samo Strelec, ki je takrat vodil mariborsko dramo. In takrat sem prvič dejansko prišla v stik z delom v gledališču. Tudi v pisarni, ne samo na odru,” se je spomnila Lužar. “Zagotovo so bila kakšna presenečenja,” je odgovorila na vprašanje, ali jo je delo v gledališču tudi kaj presenetilo, in dodala: “Mogoče tudi to, da si v resnici, dokler kot gledalec spremljaš te stvari, ali pa kot študent, ne predstavljaš, kako velik je ustroj to. Koliko ljudi mora stati za nekimi rečmi, da stvari normalno funkcionirajo. Če si predstavljamo, da drama naredi na leto šest novih uprizoritev in da igra kopico uprizoritev iz preteklih sezon, da ima številne dodatne vsebine, kot so literarni večeri ali podobno. Da je v isti hiši kot je drama še opera, ki ima štiri nove uprizoritve na leto, balet, ki dela vsaj dve. In ob tem igrajo stare ponovitve. Pa še festival Borštnikovo srečanje. Potem je to res en tak stroj, da samo strmiš, ko to ugotoviš, kako to deluje.”
Delo “na svobodi” je zahtevalo od nje veliko
Delala je tudi “na svobodi”. Kaj to pravzaprav pomeni? “Ja, v tistih časih, ko sem jaz začenjala, je bilo mogoče to malce lažje. Ker dramaturg s svojim poklicem ni povsem samostojen. Zato običajno posamezni dramaturgi zmeraj delajo v tandemu z določenimi režiserji. Delajo pa tudi druge reči. Jaz sem delala tudi na radiu Marš. Pisala za neke revije, pisala kritike. Sodelovala na Festivalu Lent, delala v Mladinskem kulturnem centru različne projekte. V resnici takrat, ko si mlad, ničemur ne upaš reči “ne” in potem v nekem trenutku delaš čisto preveč,” je dejala, a dodala, da je imela tudi nekaj prostega časa. “A v nekem trenutku živiš med Ljubljano in Mariborom, Ker tu hodiš v neko honorarno službo, v Ljubljani pa delaš neko predstavo popoldan. In potem si veliko na cesti. In to zmoreš nekako do 30, 35 leta, potem pa si zelo vesel, če se lahko nekje ustališ.”
Tanja Lužar
V Lutkovnem gledališču Maribor vodila tudi Poletni lutkovni pristan
In potem je našla nove izzive. Osem let je bila v Lutkovnem gledališču Maribor, kjer je imela nove izzive. Delo je bilo drugačno, delo je imelo posebnosti. Tam so bile lutkovne uprizoritve za otroke, lutkovne uprizoritve za odrasle, bili so festivali. Sama je nekaj let vodila Poletni lutkovni pristan, “To je mednarodni festival z več kot 35-letno tradicijo,” je opomnila in predstavila zgodovino. Ona ga je vodila nekaj let. “To pomeni hoditi po festivalih, iskati dobre uprizoritve, ki so zanimive za naš prostor. Tudi cenovno dostopne. Žal je tako v gledališčih, da je treba gledati tudi na cenovne vrednosti, ker so kakšne predstave, ki so res izjemne, pa sva s Katarino (Klančnik Kocutar, op. p.) videli, da presegajo ‘budžet’ lutkovnega gledališča. Kar pa ni nujno zmeraj manjko. Ker namesto tega pripelješ več manjših predstav, prav tako izjemnih.” Izpostavila je, da je sodelovala z lutkarji z vsega sveta. Med korono pa so imeli poseben izziv. Naredili so festival s svobodnjaki, s slovenskimi ustvarjalci.
Delala je kot avtorica in soavtorica dramatizacij, ne samo kot dramaturgija. Preskusila se je tudi kot režiserka. In opravila te izzive z odliko. V samem intervjuju je izpostavila tudi razliko med uprizoritvami v lutkovnem gledališču in v drami. Ugotavljala je tudi, kako razvit je lutkovni svet v Sloveniji in poudarila, da je slovensko lutkovno gledališče dobro, prav tako tudi dramsko gledališče.
Nov izziv: dramaturginja v Drami SNG Maribor
Letos pa jo je poklicna pot spet zapeljala v Slovensko narodno gledališče Maribor, kjer je pristala v Drami. Spregovorila je o novih izzivih, o sodelovanju pri uprizoritvah na odru. Pa tudi o sodelovanju na dnevih slovenske knjige z “Minuto za poezijo”, čeprav je bila povsem sveža v Drami. Gledališkim igralcem in igralkam je izbrala pesmi slovenskih pesnikov in pesnic. Te je sama poiskala, brskala po knjižnici, po knjigah in našla pesmi. Pravi, da je to bil kar velik izziv. Iskala je, kaj bo igralcem in igralkam tako všeč, da bodo pesem začutili in jo odlično interpretirali.
Vsak delavec v gledališču je pomemben kamenček velikega mozaika
Spomnila je na mnoge delavce v gledališču. Ti morajo biti povezani, ti morajo sodelovati, da neka predstava steče in teče, da imajo igralci in igralke vse, od kostumov, lasulj, rekvizitov, scene … In ugotavljala, v kakšnem stanju je današnje gledališče z vsemi svojimi značilnostmi. Bo preživelo ali ne? Je popolno ali nepopolno? Razmišljala je tudi o tem, kakšna bi bila zanjo sanjska predstava in še mnogo več. Vse to lahko odkrijete v intervjuju s Tanjo Lužar.
Celotni pogovor s Tanjo Lužar si lahko ogledate spodaj:
Gost tokratne oddaje Kulturni izziv je bil Klemen Brvar, direktor Mariborske knjižnice, ki je takoj izpostavil največji izziv te knjižnice – selitev v Center Rotovž. Kdaj bo in kaj vse bo tam?
V zanimivem in odkritem pogovoru je razkril, ali obiskujejo gradbišče Centra Rotovž, kako bodo po izgradnji združili enote, kaj vse bodo imeli tam. Pa tudi to, ali bodo knjige, ki so zdaj v TC City, selili v Center Rotovž s pomočjo žive verige.
Zaupal pa je tudi:
kako delujejo druge enote, ki imajo vsaka svoj značaj,
zanimivosti o največji igroteki, v kateri imajo igrače za otroke in starejše,
o izzivih potujoče knjižnice,
o izzivih pri organiziranju festivalov, dogodkov, prireditev, s katerimi povezujejo več generacij,
o izzivih sodobnega knjižničarja in knjižničarke,
in o bogatem dogajanju – prireditvah, delavnicah, srečanjih, ki potekajo v vseh enotah, tudi izven Maribora, kjer knjižnice postajajo pravi večgeneracijski centri skupnosti.
Vaška godba Vuzenica je v parku pri Huti v Vuzenici poskrbela za preplet slovenskih rockerskih uspešnic, ki sta jih prepevala Matjaž Jelen, pevec skupine Šank Rock, ter domačin Blaž Špegelj. Solisti na instrumentih so bili domačini Matjaž Sterže, Uroš Medved in Matej Lampret.
V oddaji Vzhodna o težko pričakovani nadgradnji mariborske onkologije in drugih ključnih investicijah v UKC Maribor-
V tokratni oddaji Vzhodna smo se posvetili eni izmed najpomembnejših zdravstvenih tem za severovzhodno Slovenijo – nadgradnji mariborske onkologije in drugim investicijam v Univerzitetni klinični center (UKC) Maribor.
V studiu so se nam pridružili Ivan Osrečki, v. d. direktor Urada RS za nadzor, kakovost in investicije v zdravstvu, Maja Ravnik, predstojnica onkologije v UKC Maribor, ter generalni direktor UKC Maribor, Vojko Flis.
Govorili smo o tem, kako daleč je projekt nadgradnje onkološkega oddelka, ali so vsi dogovori z lastniki stanovanj na Masarykovi ulici že sklenjeni in kako gradbena dela vplivajo na delo zdravnikov ter počutje pacientov. Gostje so razkrili, kako so se morali zaposleni pogosto znajti z improvizacijo, a hkrati poudarili, da se zdaj vendarle kažejo boljši časi.
Dotaknili smo se tudi pomembnega razpisa za nove obsevalnike, ki je že v teku, ter izzivov pri zagotavljanju kadrov za prihodnje delovanje oddelka.
Tezenčani želijo končno imeti urejene ceste, predvsem zaradi varnosti. Opozarjajo na kar nekaj nevarnih točk, med drugim na cesto ob Surovini in težave zaradi smradu, smeti in požarov.
To so pokazali tudi županu, ki se je s svojo ekipo odzval povabilu civilne iniciative ter prišel na ogled kritičnih točk. V Poslovni coni Tezno so se vsi skupaj razgovorili tudi o tem, kaj je bilo narejeno, kaj pa je treba še urediti.
V četrtek so bili pri Štuku Lampiončki, ena največjih zabav za študente v Mariboru.
Na odru je bila skupina Pižoni, ki je zmagala na zadnjem Šourocku, nato pa so sledile stare znanke Lampiončkov: Farty Animals, skupina Mi2 in Fehtarji. Poglejte, kako so skupaj odganjali dež.
Lampiončki so ena največjih zabav za študente po statusu in po srcu. Samo prizorišče pripravljajo kar nekaj dni, vsako leto pa se Študentska organizacija Univerze v Mariboru skupaj z vsemi sodelujočimi ekipami postavljavcev odrov, tehnikov, prostovoljcev in drugih trudijo nekaj dni, da bo vse nared na dan koncerta. Pri tem pa upajo, da jim skoraj že tradicionalni dež ne bo odplaknil zabave. Na dež so tako rekoč že navajeni, tudi letos so obiskovalcem delili pelerine, da jih ne bi premočilo.
A sprva je prav lepo kazalo, da bo dež le kratek čas. Tonske vaje so minile brez njega, z veliko dobre volje in sodelovanjem vseh. Pižoni, zmagovalci zadnjega natečaja Šourock, so bili prvi na odru in energično pokazali, kaj znajo. Zagotovo so vzhajajoče zvezde, ki jih bomo večkrat videli na odrih.
Potem so stopili na oder veseli člani skupine Farty Animals, no, lahko bi bili tudi za party (zabava), ampak so si šaljivo spremenili P v F. Zaigrali in zapeli so več svetovnih in balkanskih uspešnic pa nekaj svojih pesmi, ki si prav tako zaslužijo pozornost. In to so tudi imeli. Začeli so brez kaplje dežja, a to se je spremenilo kar hitro. Dež je nato “delal” cel delavnik, približno osem ur. A študentov in drugih obiskovalcev ni pretirano motil. Že med nastopom skupine Farty Animals so plesali pod odrom. In peli in skakali.
Pod šotorom nedaleč stran od odra pa so se stiskali vsi ostali, ki niso upali bližje. A veliko se jih je odločilo steči do odra, ko je nastopila skupina Mi2. Priznana in znana po svojih pesmih je znova pokazala, kako razvneti publiko. Pod odrom je nastalo pravo vrelišče dobre volje, smeha, petja, kričanja in plesa. Na odru so sprejemali in oddajali energijo in pokazali, da vedo, kaj pomenijo Lampiončki.
In ko je iz četrtka nastal petek, je na oder šla še ena skupina. Fehtarji so pokazali, da jim ni treba prositi in da se ne bodo pustili prositi. Zabava je dosegla nov vrhunec. Glasba je odmevala daleč naokrog in združila vse, ki so prišli na Lampiončke, eno največjih zabav na prostem za študente.
Danes, v ponedeljek, 19. maja 2025, bo ob 18. uri na televiziji BK TV oddaja Kulturni izziv, v kateri je gostja izjemna ženska Helena Meško, ravnateljica Konservatorija za glasbo in balet Maribor. Predstavila bo razvoj konservatorija in sedanje izzive, ki jih imajo ob 80-letnici delovanja.
Predstavila bo: kako je konservatorij nastal in rasel s katerimi izzivi so se soočali nekoč – in s katerimi danes kako bodo praznovali visoki jubilej in kaj še potrebujejo, da bodo lahko ustvarjali še več – za učence, za umetnost, za prihodnost.
Ne zamudite navdihujočega pogovora, polnega zanosa, predanosti in vizije. Napovednik pa si že lahko ogledate na spodnji povezavi.
V tokratni oddaji “V svetu odraslih” sta gostovala Borut Gaber, direktor Študentskih domov UM, in Nika Erjavec, predsednica sveta stanovalcev.
Z gledalci sta delila utrinke iz študentskega življenja v domovih – od vzdušja, zanimivih aktivnosti za prosti čas, do podpore pri kariernem razvoju.
Pojasnila sta, kako poteka vpis in podaljšanje bivanja, kakšne prednosti ponujajo študentski domovi v primerjavi z “hotelom mama” ter kako skrbijo za dostopnost za gibalno ovirane.
Dotaknila sta se tudi projektov, sodelovanja s študenti, vlaganj v obnovo in prenovo družabnih prostorov – skratka vsega, kar je dobro vedeti za življenje v študentskem domu.
Oddaja je postregla z zanimivimi zgodbami in nasveti. V celoti pa je na ogled spodaj.
Skupina Alo!Stari še predno predstavi novo pesem, razlaga, kaj pomeni beseda ‘baba’. V svojem narečju tako pravijo ženskam. Ideja za pesem pa je preprosta, “dedi jamrajo o babah, babe jamrajo o dedih”, pravijo pri tej glasni skupini.
Eni jamrajo in se pritožujejo drug čez drugega, o sebi pa …
“In vsi imamo toliko za povedati drug o drugem in čez drugega, v sebe pa se ne znamo (ali pa nočemo) zazreti,” še dodajajo. Alo!Stari so nam z novo skladbo lepo nastavili ogledalo in nam jasno sporočili, da smo drug do drugega prevečkrat khm, iščemo še ustrezno besedo.
Ne dajo se in ne pustijo, da bi bile ženske zgolj in samo seksualizirane
‘Babe’ so tako prvi komad, ki ga skupina Alo!Stari pošilja v svet po izidu drugega albuma ‘Sem prii, nič ti neom’, ki je zunaj že dobro leto. Na koncertih so ga že preizkusili in … dela! Alo!Stari so za svoj nov single seveda posneli tudi videospot. Tokrat so se z vizualno podobo odmaknili od punk rocka v hip hop estetiko. In ker takšnega spota od njih nedvomno ne bi pričakovali, naj vam povemo, da z vizualno sicer lepim spotom pravzaprav okrcajo tovrstne video izdelke, ki praviloma ženske zgolj in samo seksualizirajo.
Kako se punk rockerji obnesejo kot nekorekten boy band, lahko preverite v spotu
Po produkcijo se podpisuje Janez Debeljak, pod režijo Blaž Hojžar, pod DP pa Luka Karlin.
Skupino Alo!Stari lahko pred in med poletjem ujamete še 25.4. v Slovenski Bistrici, 8.5. na Škisovi tržnici v Ljubljani, 24.5. v Ormožu, 30.5. v Trbovljah, 24.7. na Castle festivalu in 25.7. na Ptuju, nekaj koncertov pa še niso razkrili.
V novi oddaji na BK TV Kulturni izziv je bil tokrat gost Miha Kranjčevič, direktor Hrama kulture Arnolda Tovornika iz Selnice ob Dravi.
Izpostavil je, katere dejavnosti izvajajo v Hramu kulture Arnolda Tovornika v Selnici ob Dravi, pri tem pa kolikšen del ljubiteljske kulture je zastopan. Kar nekaj društev s področja kulture ima namreč ta hram za svoj domicil oziroma prostor, kjer nstopajo, razstavljajo, upodabljajo. Spregovoril je o nekaj prelomnicah v razvoju hrama kulture. Prav tako o tem, od kod prihajajo obiskovalci in kako se razlikujejo glede na dogodek, prireditev, festival. V hramu kulture namreč izvajajo tudi nekaj odmevnih festivalov, koncertov, stand-upov. Prav tako pa tudi strokovna srečanja, odprtja razstav. Kako se pravzaprav financirajo in kako privabijo obiskovalce. Vse to in še več je povedal direktor tega hrama.
Celotnemu pogovoru lahko prisluhnete v odaji Kulturni izziv:
V novi oddaji na BK TV Kulturni izziv je gostja nekdanja direktorica Lutkovnega gledališča Katarina Klančnik Kocutar, ki je z nami govorila tik pred odstopom. Kakšno popotnico daje Lutkovnemu gledališču Maribor in katere izzive vidi v sedanjosti in prihodnosti?
Katarina Klančnik Kocutar, ki ostaja del kolektiva LGM, je odkrito spregoovorila o izzivih, ki jih je LGM nekoč imel, o porstorski stiski, financiranju – pa tudi, kakšno je stanje danes, ko ima LGM v upravljanju ne samo lutkovnega gledališča, ampak skrbi tudi za Kulturno četrt Minoriti, za muzej in Sodni stolp … Kje so izzivi sedanjosti in prhodnosti?
Celotno oddajo si lahko ogledate na spodnji povezavi:
kako je konservatorij nastal in rasel
