Obrazi našega kraja

Obrazi našega kraja: Ksenija Trs �...

Dodano: 4 August 2026

Njeno življenje že desetletja povezujejo knjige, ljudje in zgodbe. Čeprav je danes v pokoju, še zdaleč ni odložila svojega poslanstva. Nekdanja potujoča knjižničarka mariborske knjižnice še vedno povezuje ljudi, spodbuja branje, ustvarjalnost in odpira prostor za zgodbe, ki bi sicer morda ostale neslišane. “Ne vidim službe. Vidim pot, ljudi in zgodbe.” je zapisala.

Kako danes, ko ste v pokoju, gledate na leta, ki ste jih preživeli na bibliobusu in v Mariborski knjižnici?

Na leta potujočega knjižničarstva in Mariborske knjižnice gledam z globoko hvaležnostjo. To niso bila samo delovna leta, ampak obdobje, ki me je oblikovalo, mi dajalo smisel, ritem in toplino. Hkrati pa me je tudi kalilo, brusilo in krepilo. Bibliobus je bil moj drugi dom. Uporabniki so bili moji prijatelji, spoštovanje in medsebojno cenjenje pa sta bila vedno vzajemna. Tam sem se naučila, kaj pomeni biti človek med ljudmi – poslušati in biti slišan, opaziti in biti opažen, začutiti in biti čuteč.

Ko danes pogledam nazaj, ne vidim službe. Vidim pot. Vidim ljudi. Vidim zgodbe, ki so se dotaknile mene, in zgodbe, pri katerih sem smela biti del poti – nekaterim sem pomagala tudi prehoditi del njihove poti. Predvsem pa vidim, da sem bila tam, kjer sem morala biti – vse do trenutka, ko se je ta pot zaključila. Nič manj in nič več. Ravno dovolj, da lahko vedno rečem, da je biti potujoči knjižničar najlepši poklic na svetu.

Kaj vam danes zapolnjuje dneve?

Dolgčas mi zagotovo ne grozi, saj je vsebin, ki zapolnjujejo moje dneve, veliko. Že dalj časa sodelujem z Društvom slepih in slabovidnih Maribor, kjer enkrat mesečno, običajno vsak četrti torek, sodelujem pri kulturni urici. Namenjena je srečevanju slepih in slabovidnih z ustvarjalci – pisatelji, pesniki, pripovedovalci, glasbeniki in drugimi, ki želijo prispevati k odprtosti in vključevanju.

Srečanja se pogosto raztegnejo tudi na dve uri ali več, saj se pogovori z gosti naravno poglabljajo. V tem prostoru se zgodi nekaj posebnega. Glas ustvarjalca se sreča z občutljivim poslušanjem, zgodba pa se začuti drugače. Slepim in slabovidnim je pomemben način pripovedi, ton glasu, občutek, ki ga ustvarjalec prinese v prostor. Zvok postane most med človekom in ustvarjalcem, med besedo in doživetjem, med vprašanjem in odgovorom.

V prvi polovici letošnjega leta so bili naši gostje Dragan Potočnik, Stane Kocutar, kantavtor Tadej Vesenjak, Marko Radmilovič in Silvestra Brodnjak, ki je predstavila življenje in delo Ančke Šumenjak. Vsak od njih je prinesel svojo zgodbo, svoj glas in svoj način pripovedi.

S pogovori in predstavitvami knjig želim približati zgodbe – knjižne in življenjske –, ki bogatijo, razveseljujejo in povezujejo. Hkrati pa želim širši javnosti približati življenje ljudi z okvaro vida ter spodbujati razumevanje, spoštovanje in solidarnost.

Poleg tega sem na svoji Facebook strani ustvarila rubriko “Poslušajmo”, v kateri predstavljam kakovostne zvočne vsebine, podkaste, oddaje in zvočne dokumente, ki izstopajo po svoji vsebinski in pripovedni vrednosti.

Veliko takšnih vsebin ostane neopaženih, čeprav bi lahko slepim in slabovidnim prinesle nova doživetja, znanje ali preprosto lep občutek, ki ostane po poslušanju. Namen rubrike je povabilo k poslušanju tistega, kar je res vredno časa in pozornosti.

Sem tudi prostovoljka pri VDC POLŽ, kjer se enkrat mesečno srečujemo ob branju in pogovoru z odraslimi osebami s posebnimi potrebami. Najpomembnejše je druženje – iskreno, sproščeno in polno topline, smeha ter objemov.

Sodelujem tudi pri izboru knjig za Polževo bralno značko in pri podelitvi priznanj ob zaključku bralnega izziva. Udeleženci so na svoje dosežke zelo ponosni, zanje je to pravi praznik. Jaz pa sem ob teh srečanjih prav tako srečna in vesela, saj so res pravi sončki.

Kot prostovoljka Zavoda Igrišče Maribor se enkrat mesečno družim z otroki ob pripovedovanju pravljic v Doživljajskem igrišču v Malem Betnavskem gozdu. Urejamo tudi njihovo mini knjižnico, kjer se brskanje med knjigami in slikanicami hitro spremeni v dobrodošel kaos – najlepši dokaz, da knjige otroke še vedno pritegnejo.

Ker se mi je potujoče knjižničarstvo zasidralo globoko v srce, pripravljam tudi predstavitve o delu potujočih knjižničarjev doma in po svetu. S svojo knjigo Potujoči utrinki sodelujem na osnovnih šolah po Sloveniji, saj marsikje potujočih knjižnic sploh ne poznajo.

Potujoči utrinki so pravzaprav abecednik potujočih knjižničarjev in knjižnic – zbirka zapisov o zgodovini, delovanju, povezovanju, vsakdanjem delu na terenu, srečanjih z bralci in posebnem utripu knjižnice na kolesih.

Ker sem po duši prava Prlečka, s kantavtorjem Tadejem Vesenjakom promovirava prleščino in Prleke skozi prleški guč in pesem: “Jos tak gučim, prek plota ti drgači!” Sem tudi članica Društva Trafika in Domovinskega društva generala Rudolfa Maistra Maribor, sodelujem pa tudi pri številnih njihovih dejavnostih. Z veseljem spremljam tudi ponovno prebujanje Totega lista, kjer sem v preteklosti več let sodelovala pri politični satiri.

Pripravljam pesniško zbirko, ukvarjam pa se tudi z mladinsko poučno detektivsko zgodbo o raziskovanju mariborskih znamenitosti.

Urejanje Facebook strani mi predstavlja še en ustvarjalni izziv. Trudim se, da ostaja prostor prijaznosti, spoštovanja in topline, kljub temu da je danes vse več nestrpnih in žaljivih odzivov. Kot sodelavka Založbe Pivec sodelujem tudi pri promociji njihovih knjig in urejam Facebook stran Paberkovanje po Pivčevih policah, kjer predstavljam knjižna dela, avtorje in dogodke založbe.

Ob vsem tem skrbim še za približno 200 kvadratnih metrov velik vrt in urejam okolico pred blokom, kjer živim. Ni lepšega, kot da te ob prihodu domov pozdravi nekaj cvetočega in dišečega.

Seveda pa brez branja in počitka tudi ne gre.

Ste človek, ki zna uživati v mirnejšem tempu življenja, ali vas še vedno žene ustvarjalna energija?

Mirnejši tempo in jaz sva resnično dva različna pojma. Včasih se mi kar bliska od novih idej. Rada bi uresničila vse, vendar se čas ne izide, pri vsem pa se zavedam, da bi bila kakovost izvedenega vprašljiva.

Zato se učim ustaviti, zadihati in izbrati tisto, za kar vem, da je vredno uresničitve.

Vaša knjiga Kdo se boji črnega moža je zelo osebna izpoved. Kaj vas je spodbudilo, da ste se odločili svojo zgodbo deliti z javnostjo?

V prvem delu knjige sem znova podoživljala svojo mladost, ki je bila res nekaj posebnega in je današnji otroci vsaj na tak način ne poznajo več. Med vsemi otroškimi igrami tistega časa je bila tudi igra Kdo se boji črnega moža?, ki je v meni vedno prebujala občutek lahkotnosti, gibanja in navihanosti. Prav zato sem želela te zgodbe prenesti v današnji čas, predvsem odraslim, ki so to brezskrbnost že zdavnaj pospravili med spomine.

Ko sem se vračala k tej igri, sem začutila, kako preprosta in iskrena je bila nekoč. Hkrati pa sem v njej prepoznala tudi vzporednico z drugačno igro črnega moža, ki jo žal prepogosto igramo odrasli. Ta igra ni več nedolžna, temveč je prežeta s strahovi, sencami preteklosti in izkušnjami, ki nas lahko zaznamujejo globlje, kot bi si želeli.

Prav ta kontrast med svetlo otroško igro in temnejšo, simbolno igro odraslih me je spodbudil, da svojo zgodbo delim z javnostjo. Želela sem pokazati, da se za navidez preprosto otroško igro skriva življenjska simbolika, ki nas spremlja še dolgo po tem, ko odrastemo, ter da o teh temah lahko spregovorimo odkrito, spoštljivo in iskreno.

V knjigi se dotaknete tudi težkih življenjskih obdobij. Je bilo težko znova odpirati spomine, ki so bili boleči?

Ne. Te težke zgodbe sem v preteklosti že predelala, hkrati pa sem se zavedala, da se človek k nekaterim spominom vedno vrača z določeno mero občutljivosti. Še posebej takrat, ko se nenadoma pojavijo spomini, ki so bili zaradi pretežkih življenjskih situacij skoraj izbrisani. Bolečina ne izgine, le spremeni se – postane tišja, bolj razumljena in manj razdiralna.

Ko sem znova odpirala ta poglavja, je bilo to predvsem potrjevanje poti, ki sem jo že prehodila. Pisanje o teh obdobjih me je opomnilo, da sem ostala zvesta sebi, pokončna in spoštljiva – do svojih izkušenj, do ljudi, ki so me oblikovali, in do tistih, ki so kljub vsemu ostali ob meni.

V zgodbi pokažete, da človeka lahko zaznamujejo težke izkušnje, a ga te ne določajo. Kaj je bila vaša največja življenjska lekcija?

Moja največja življenjska lekcija je, da nikoli ne obupam in se ne predam, še posebej takrat, ko me prizadenejo najbližji. Prav v takih trenutkih se pokaže, koliko pomeni vera vase – tista tiha, notranja gotovost, da zmoreš, tudi ko se zdi situacija pretežka in so ovire videti nepremostljive.

Pri vseh načrtih, ki jih želimo uresničiti, se lahko zgodi, da nas že najmanjši poraz pahne v obup in negativno razmišljanje. Imamo lahko ogromno volje in življenjske energije, a se moramo zavedati, da nobena energija ni neskončna, še posebej, če mislimo, da smo sami sebi dovolj. Hitro se lahko znajdemo na brezpotju, ko pozabimo, kaj je v življenju zares najpomembnejše.

Zato mi je pomembno, da se vedno znova spomnim, da človeka oblikujejo preizkušnje, določa pa ga njegova odločitev, da ostane pokončen, spoštljiv in zvest samemu sebi. Ker ni nič samoumevno, se moramo naučiti ceniti in spoštovati – le tako bomo znali ceniti tudi tiste, ki so tega res vredni.

Kako ste doživeli trenutek, ko ste prvič držali svojo knjigo v rokah?

Da bom nekoč držala v rokah svojo knjigo, je bila moja tiha želja že od otroških dni – od prvega stiha pesmi, ki sem ga napisala, prvega spisa, danes bi rekli eseja, prve pravljice in prvega scenarija. Ta želja je rasla skozi vsa moja življenjska obdobja.

Da bo moja prva knjiga prav biografija, si nisem znala predstavljati niti v mislih. V resnici lahko rečem, da je ta knjiga nastajala najmanj petdeset let – hahaha –, čeprav sem jo napisala v približno pol leta. Leto in pol pa je trajalo, da sem jo končno prijela v roke in izrekla: “Moja prva knjiga!”

V tistem trenutku se je vse, kar sem nosila v sebi, strnilo v eno samo nežno, a močno občutenje – da je želja iz otroštva dočakala svoj čas. V meni je viharilo, čustva so brbotala do evforije, hkrati pa sem knjigo božala in jo objemala, kot bi se bala, da mi bo ušla iz rok. Držati svojo knjigo je bilo, kot bi držala del sebe – končno izgovorjen, oblikovan in postavljen v svet.

Velik del vašega življenja je bil povezan s knjigami in bralci. Kdaj ste začutili, da knjižničarstvo ni le služba, ampak poslanstvo?

Poslanstvo potujočega knjižničarstva sem začutila že ob prvem srečanju z ljudmi, ki so stopili na bibliobus. Ko vidiš, kako se v majhnem prostoru prepletajo generacije in zgodbe – sedanjost, preteklost, prihodnost, pravljice, nasmehi, radovednost, stiski rok, vedoželjnost, otožnost, drame, znanost, spoštovanje in mnenja o prebranih knjigah –, dojameš, da si del nečesa večjega. Predvsem pa se tam prepletata druženje in prijateljevanje, ki presegata meje.

Neprecenljivo je znati poslušati in biti tam, ko nas ljudje potrebujejo. Ob vsakem obisku sem med bralci pustila delček svojega srca, oni pa so mi ga ob naslednjem obisku vrnili z nasmehom, toplim stiskom roke in besedami: “Samo, da ste spet prišli.”

Vsak, ki stopi na bibliobus, postane unikaten kamenček v mozaiku knjižnice. Prav potujoče knjižničarstvo mi vedno znova potrjuje, da sem bila tam, kjer sem morala biti. Moj slogan je: “Potujoči knjižničarji imamo DNK v obliki pnevmatike, krvno skupino NAFTA, srce pa v obliki knjige.”

Pogosto ste poudarjali pomen topline, pogovora in človeškega stika. Se vam zdi, da tega danes ljudem primanjkuje?

Topline, pogovora in pristnega človeškega stika danes res primanjkuje. To ni več stvar občutka, temveč dejstvo. Empatije, simpatije in spoštovanja do soljudi, ranljivih skupin ter starejših je vedno manj. Razraščajo se zanikanje, omalovaževanje in nespoštljiv odnos, vse pogosteje pa je zaznati tudi zlobo. Največja težava pa se mi zdi brezbrižnost. Vsak zase deli svojo resnico, prepričan, da ve vse o vsem. Prav ta samozadostnost in glasnost brez poslušanja ustvarjata še večje, skoraj nepremostljive razdalje med ljudmi.

Preveč svojih občutkov in čustev projiciramo na druge, misleč, da razmišljajo in čutijo enako kot mi. S tem nehote gradimo zidove, namesto da bi jih podirali. Človek prehitro pozabi, kako dragoceno je, ko si nekdo vzame čas, da ga resnično sliši. Zato verjamem, da se moramo znova učiti preprostih, a najpomembnejših stvari: poslušati, razumeti in biti prisotni.

Se po upokojitvi še vedno rojevajo nove zgodbe? Lahko pričakujemo še kakšno knjigo?

Seveda. Po upokojitvi se zgodbe še vedno rojevajo. Do zdaj so izšle že tri moje knjige, letos jeseni pa bo pri Založbi Pivec izšla še slikanica – mačja pripoved o Kimiju, ki sledi priljubljeni knjigi za odrasle in mladino Car Kimi I.

Trenutno urejam pesniško zbirko, ki jo z upanjem pripravljam za izdajo prihodnje leto. In če še malo prišepnem – marsikaj je že detektivsko raziskanega o mariborskih znamenitostih, predvsem o eni posebni junakinji, ki se počasi razkriva na straneh mladinske detektivke. A bo treba še raziskovati – ni druge.

Če bi danes lahko pogledali nazaj na svojo celotno pot – kaj bi si rekli?

Če bi danes pogledala nazaj na svojo pot, bi si najprej rekla, da sem ponosna. Ponosna na to, da sem po vsem, kar sem v življenju prestala, zrasla v samozavestno osebo, ki zna ceniti sebe, svoje delo in svojo pot. Da znam biti srečna, vesela in nasmejana. Da znam čutiti, zaznavati, sprejemati in objeti.

Življenje je imelo svoje načrte. Preizkušalo me je na različne načine, včasih tako trde, da nisem vedela, ali bom zmogla. Pa sem. Ostala sem pokončna, z vsemi svojimi spomini – grenkimi in manj grenkimi –, čeprav me je življenje upogibalo in razmetavalo. Vedno znova sem se pobrala in sestavila.

Ko potegnem črto pod vse preživeto, lahko rečem, da je moje življenje bogato. Polno globokih čustev in občutkov. Brez njih bi bil človek prazna lupina, brez spominov pa največji revež. Jaz pa jih imam. Tiste grenke in tiste nežne, dragocene. Spomine s posebno vrednostjo, s popolnim predajanjem, sprejemanjem, nežnostjo in hrepenenjem. In tiste redke trenutke izpolnitve, ki jih doživijo le izbranci.

Vem, da imam neizmerno srečo, ker so se v mojem življenju znašli čudoviti ljudje. Zaradi njih živim polno in srečno življenje. So moji navdihovalci, poslušalci in oporniki, še posebej v težkih trenutkih, ki se pojavijo kot strela z jasnega in te lahko povsem potrejo.

Predvsem pa sem ponosna na svoja otroka in vnuke. Danes, ko pogledam nazaj, si lahko mirno rečem, da sem se dobro sfurala skozi življenje. In da še vedno rinem naprej. Tudi skozi zid, če je treba.

The post Obrazi našega kraja: Ksenija Trs – Od bibliobusa do novih zgodb, ki jih piše še danes appeared first on Lokalec.si.

Obrazi našega kraja: Primož Drozg...

Dodano: 3 August 2026

Primož Drozg je poveljnik PGD Dvorjane, osrednje gasilske enote v občini Duplek, ki že vrsto let skrbi za usposobljenost, pripravljenost in razvoj operativne enote. Njegova gasilska pot se je začela že leta 1996, danes pa svoje znanje in izkušnje predaja tudi mlajšim generacijam. V pogovoru je spregovoril o odgovornosti poveljnika, izzivih sodobnega gasilstva, pomenu prostovoljstva ter prihodnosti društva, ki ima v lokalni skupnosti pomembno vlogo.

Za začetek – kako bi se predstavili bralcem? Kdo je Primož Drozg in kakšna je vaša pot v gasilstvu? Kdaj ste prvič stopili skozi vrata gasilskega doma in kaj vas je takrat pritegnilo, da ste ostali?

Primož Drozg poveljnik prostovoljnega gasilskega društva tretje kategorije, ki opravlja vlogo osrednje gasilske enote v občini Duplek. Funkcijo poveljnika opravljam od leta 2018, trenutno pa sem v svojem drugem mandatu. Nosim čin gasilskega častnika II. stopnje in aktivno skrbi za razvoj, usposobljenost ter pripravljenost operativne enote.

Svojo gasilsko pot sem začel leta 1996, ko sem prvič stopil skozi vrata gasilskega doma. Po stopinjah očeta in starejšega brata sem se pridružil gasilski mladini kot pionir. Iz tistih začetkov mi je v posebno lepem spominu ostala vaja z vedrovko , ki je še danes sestavni del številnih gasilskih tekmovanj. Prav ti prvi koraki so mi vzbudili veselje do gasilstva, ki me spremlja vse do danes. Skozi leta sem pridobival nova znanja, opravljal številna usposabljanja in prevzemal vse več odgovornosti. Z vztrajnostjo in predanostjo do gasilstva sem se zaposlil na gasislki brigadi Maribor ter v svojem društvu prevzel vodenje drušva kot poveljnik, ki skupaj s svojo ekipo skrbim za varnost občanov ter razvoj PGD Dvorjane.

Danes ste poveljnik PGD Dvorjane. Kaj vse vključuje ta vloga in kakšna odgovornost je povezana z njo?

Vloga poveljnika v prostovoljnem gasilskem društvu še zdaleč ni enostavna. Za uspešno delo ni dovolj le znanje posameznika, temveč je ključnega pomena tudi dobra in usklajena ekipa, saj lahko le tako poveljstvo deluje učinkovito in kakovostno. Delo poveljnika zajema številna področja, med katerimi so organizacija in izvedba usposabljanj ter vaj, načrtovanje požarnih straž, skrb za psihofizično pripravljenost operativne enote, nabava in vzdrževanje opreme, izvajanje pregledov društvene opreme, vodenje operativnih članov ter spremljanje zdravniških pregledov gasilcev.

Odgovornost poveljnika je velika, saj mora skrbeti, da je vsa oprema brezhibna, skladna s predpisanimi standardi in da ji ni potekla življenjska doba. Prav tako mora biti ob različnih pregledih in nadzorih, tudi s strani inšpekcijskih služb, zagotovljena vsa potrebna dokumentacija. Le s skrbnim in odgovornim delom je mogoče zagotoviti, da je društvo vedno pripravljeno na učinkovito in varno posredovanje ob vseh vrstah intervencij.

PGD Dvorjane je znano kot zelo aktivno društvo. S katerimi nalogami se najpogosteje srečujete?

Poleg intervencij se v društvu redno srečujemo tudi z izvajanjem požarnih straž na različnih prireditvah in dogodkih. Najpogosteje jih opravljamo na Gradu Vurberk ter v Športni dvorani Duplek, kjer skrbimo za požarno varnost obiskovalcev in nemoten potek prireditev. Sodelovanje pa ne poteka le znotraj našega društva. Po svojih najboljših močeh pomagamo tudi drugim društvom v občini, predvsem pri zagotavljanju požarne varnosti in varovanju njihovih dogodkov. Takšno sodelovanje krepi povezanost med društvi ter prispeva k večji varnosti in uspešni izvedbi različnih prireditev v lokalnem okolju.

Gasilci danes ne posredujete več samo ob požarih. Kako se je vaše delo skozi leta spremenilo?

Res je, da je požarov v zadnjih letih manj, saj so ljudje vse bolj ozaveščeni in previdni pri ravnanju, s čimer pomembno prispevajo k večji varnosti. Kljub temu pa se zaradi vse pogostejših vremenskih pojavov in naravnih ujm povečuje število tehničnih intervencij na območju občine Duplek.

Da bi lahko učinkovito in varno posredovali ob tovrstnih dogodkih, smo v društvu poskrbeli za nakup nove in sodobnejše opreme, ki nam omogoča hitrejše ter kakovostnejše ukrepanje. S tem ostajamo pripravljeni na izzive današnjega časa ter še naprej zagotavljamo pomoč in varnost našim občanom.

Območje občine Duplek in okolica sta povezana tudi z reko Dravo. Kako pomembna je usposobljenost gasilcev za reševanje na vodi?

Usposobljenost gasilcev je izjemnega pomena, še posebej pri posredovanjih na vodi in ob reševanju iz vode. Takšne intervencije zahtevajo veliko znanja, izkušenj in usposabljanja, zato v društvu veliko pozornosti namenjamo praktičnim vajam ter izpopolnjevanju operativnih članov. Ena izmed pomembnih oblik usposabljanja je tudi tekmovanje gasilsko-reševalnih čolnov na reki Dravi, kjer gasilci pridobivajo dragocene izkušnje pri upravljanju plovil, sodelovanju ekip in reševanju različnih situacij na vodi.

V PGD Dvorjane imamo tudi nekaj usposobljenih članov za reševanje iz divjih voda (modul E) ter gasilce z opravljenim usposabljanjem za voditelja čolna. S svojim znanjem in rednim usposabljanjem zagotavljajo, da je društvo pripravljeno tudi na zahtevnejše intervencije na rekah in drugih vodnih površinah.

Vaš stric je bil pobudnik tekmovanja gasilskih reševalnih čolnov. Kako se je rodila ta ideja in zakaj je bilo takšno tekmovanje potrebno?

Da je tekmovanje sploh zagledalo luč sveta se moramo vsekakor najbolj zahvaliti idejnemu očetu in avtorju tega tekmovanja tov. Janku Drozgu. Kot mlad poveljnik Dvorjanskih gasilcev in strojni referent na GZ Maribor je razmišljal, kako bo v poplavah uporabljen čoln in kdo si bo upal v naraslo reko Drav. Opazoval čolne, ki so samevali v gasilskih garažah društev ob reki Dravi, potem ko jih je Gasilska zveza Maribor razdelila društvom.Tako se je porodila ideja o tekmovanju GRČ, saj je na ta način želel usposobiti gasilce- reševalce . Celotna proga z vsemi nalogami, ki jih tekmovalci opravljajo med dirko je tako Jankova ideja.

Tako smo daljnega leta 1984 organizirali prvo tekmovanje GRČ na prostoru kjer je bilo pred tem državno ribiško tekmovanje in sicer za kmetijo Lešnik. Čeprav so bili na prvem tekmovanju tako organizatorji kot tekmovalci še malo nerodni, ni to nikogar motilo, da z delom ne bi nadaljevali, saj smo se zavedali, da je vsak novorojenček neroden preden dokončno shodi. Gasilci- tekmovalci pa so bili veseli in ponosni saj so sodelovali na tekmovanju kot ga gasilci v Sloveniji pred tem še niso poznali. Lahko se pohvalimo, da je to edino gasilsko tekmovanje, ki ima gledalce in navijače. Prvo tekmovanje smo zaključili z razglasitvijo rezultatov ob 60. letnici društva in otvoritvijo dodatne garaže.

Kako se je tekmovanje razvijalo skozi leta in kakšen pomen ima danes med gasilskimi društvi?

Tekmovanja se je z leti razvijalo tako kot tok reke Drave. V začetku tekmovanja so bili čolni sava, maestral in še kakšen model in motorji 18 KM. Potek proge je bil tudi drugačen kot danes saj vodostaj reke Drave se je z leti spremenil kakor tudi struga se potem tudi proga prilagaja. Pomen med društvi je zelo dober kot takat ko se je šlo kdo bo boljši, danes se tkujejo nova prijateljstva in si pomagamo med sabo.

Mladi so prihodnost gasilstva. Kako jih pritegnete v društvo in kaj jim gasilstvo lahko ponudi?

Seveda to vlogo opravljajo naši mentorji mladine, ki deljo 100% odlično. Saj mladi so prihodnost gasilstva, zato jim pri nas namenjamo veliko pozornosti. Trenutno imamo v mladini skoraj 70 otrok, na kar smo zelo ponosni. Trudimo se, da jim gasilstvo predstavimo na zanimiv in zabaven način, skozi vaje, tekmovanja in različna druženja (kino, pustovanje ipd.). Pomembno nam je, da se pri nas dobro počutijo in da radi prihajajo.

Gasilstvo pa ni samo učenje gasilskih veščin. Otroci in mladi pri nas sklepajo nova prijateljstva, se naučijo sodelovanja, odgovornosti in medsebojne pomoči. Ob tem pridobijo veliko uporabnega znanja, ki jim lahko koristi tudi v vsakdanjem življenju. Verjamemo, da prav iz teh mladih raste nova generacija gasilcev, ki bo nekoč prevzela naše poslanstvo.

Kaj vam osebno pomeni biti gasilec?

Meni pomeni biti gasilec, pogumen, odgovoren, pripravljen pomagati drugim, varovati življenje, premoženje ter okolje pred požari in drugimi nesrečami ter delovati mirno v nevarnih okoliščinah.

Kaj bi si želeli, da bi ljudje bolj razumeli o prostovoljnem gasilstvu?

Veliko gasilcev bi si verjetno želelo, da bi ljudje bolje razumeli, da prostovoljno gasilstvo ni le pobiranje prostovoljnih prispevkov, raznos kolendarjev in prirejanje gasilskih veselic. Prostovoljni gasilci posredujemo tudi ob prometnih nesrečah, požarih, reševanju živali, poplavah, neurjih, iskanju pogrešanih oseb in drugih ob nesrečah. Za vsako intervencijo stojijo številne ure usposabljanj, vaj in izobraževanj, ki jih opravljamo v svojem prostem času.

Ko zazvoni pozivnik ali telefon, pogosto zapustimo družino, službo ali druge obveznosti, da lahko pomagamo ob intervenciji. Večina opreme ter vozil zahteva veliko znanja, discipline in odgovornosti. Prostovoljno gasilstvo ni hobi, ampak javna služba, ki temelji na predanosti in pripravljenosti pomagati drugim. Mnogi bi tudi poudarili, da je za uspešno delovanje društev pomembna podpora lokalne skupnosti ne le finančna, ampak tudi razumevanje, spoštovanje in pripravljenost mladih, da se vključujejo v gasilske vrste. Če bi moral povzeti gasilstvo v enem stavku: prostovoljni gasilci nismo prostovoljci zato, ker nimamo drugega dela, ampak zato, ker smo pripravljeni svoj čas in znanje nameniti pomoči potrebnim ob intervencijah.

Za konec – kakšna je vaša želja za prihodnost PGD Dvorjane?

Prihodnost PGD Dvorjane temelji na predanosti, povezanosti in odgovornosti vseh generacij gasilcev. Društvo bomo tudi v prihodnje zvesto svojemu poslanstvu pomagati ljudem in skrbeti za varnost krajanov ter ohranjati gasilske vrednote, ki nas povezujejo več kot 100 let.

Z razvojem sodobne tehnike, nove opreme in stalnim izobraževanjem bomo sledili času ter ostali pripravljeni na izzive. Prepričani smo, da bo PGD Dvorjane tudi po volilnem letu 2028 ostalo v dobrih rokah, saj se modrost in izkušnje starejših članov uspešno dopolnjujejo z znanjem in zagonom mlajših generacij.

S skupnimi močmi bomo še naprej gradili močno, uspešno in spoštovano društvo, na katerega bodo lahko ponosni tako naši člani kot tudi celotna lokalna skupnost.

The post Obrazi našega kraja: Primož Drozg od prve vaje z vedrovko do poveljnika PGD Dvorjane appeared first on Lokalec.si.

Obrazi našega kraja: Amira Šilji�...

Dodano: 22 July 2026

Poklic voznice avtobusa prinaša veliko odgovornosti, zbranosti in vsakodnevnega dela z ljudmi. Amira Šiljić pri Marpromu za volanom avtobusa sedi že osem let, pri svojem delu pa najbolj ceni stik s potniki in dejstvo, da noben delovni dan ni enak. V pogovoru nam je zaupala, kako se je odločila za ta poklic, s kakšnimi izzivi se srečuje in zakaj ji nasmeh ali prijazna beseda potnika pomenita največ.

Kako ste se odločili za poklic voznice avtobusa?

Decembra 2017 sem se zaposlila na Marpromu kot voznica Maistra. Dva ali tri mesece kasneje mi je nekdanji šef Darko, ki je danes že v zasluženi penzijii, ponudil možnost, da opravim izpit za avtobus. Marprom je pokril vse stroške – tako za kategoriji C in D kot tudi za pridobitev kode 95.

Prosila sem za nekaj časa za razmislek, saj sem imela dva otroka in moža, zdaj že nekdanjega, s katerim sem se morala o tem najprej pogovoriti. Njegov prvi odziv je bil, da ne ve, ali bom to zmogla. Že naslednji dan sem bila pri Darku in mu povedala, da želim voziti avtobus. Danes mi ni žal za to odločitev. Noben dan ni enak in od nekdaj rada delam z ljudmi.

Kako je videti vaš običajen delovni dan?

Ko delam dopoldansko izmeno, se zbudim ob 3.30. Najprej spijem kavo, ob 4.15 pa se odpravim iz stanovanja proti naši garaži, kjer prevzamem potni nalog in se usedem v »svoj« avtobus.

Preden sedem za volan, vedno opravim vizualni pregled avtobusa, preverim tekočine v vozilu, pregledam notranjost ter opravim kontrolo volana in zavor. Nato vpišem začetne kilometre v potni nalog in knjigo vozila. Delovni dan se običajno konča med 13. in 14. uro. Seveda je vmes vedno čas tudi za kavo in malico.

Koliko zbranosti in odgovornosti zahteva vožnja avtobusa?

Odgovornost je zelo velika, kar ve vsak voznik osebnega vozila. Mi pa imamo še dodatno odgovornost, saj skrbimo za varnost vseh potnikov v avtobusu in drugih udeležencev v prometu.

Vedno moraš biti pozoren na pešce, kolesarje, otroke in starejše. Trudimo se narediti vse, da se izognemo prometnim nesrečam, če je le mogoče.

Žal pa se nekateri udeleženci v prometu, predvsem pešci in kolesarji, obnašajo, kot da so nesmrtni. Pogosto skočijo pred avtobus, saj mislijo, da se bomo mi že ustavili. Zbranost mora biti ves čas stoodstotna.

Kaj vas pri tem delu najbolj veseli? Kaj pa vam predstavlja največji izziv?

Najbolj me veseli delo z ljudmi. Noben dan ni enak, čeprav večinoma vozim samo linijo G5, občasno pa med vikendi vskočim tudi na kakšno drugo linijo. Na moji liniji je veliko starejših potnikov, ki radi poklepetajo, in tako pogosto izvemo tudi kaj novega o našem Mariboru.

Izziv je vedno, ko pride novo vozilo. Čeprav so si avtobusi načeloma podobni, potrebuješ nekaj časa, da ga dobro spoznaš.

Ste se kot ženska v tem poklicu kdaj srečali s predsodki ali stereotipi?

Prvo leto, ko sem vozila avtobus, sem bila na liniji P16. Ko je potnik videl, da je za volanom ženska, se je obrnil in počakal na naslednji avtobus. Mogoče pa je bilo krivo tudi to, da je bil ravno 21. marec in sem imela obute dve različni nogavici, gospod pa ni vedel, zakaj, zato je raje počakal drugega voznika. Drugače slabih izkušenj nisem imela. Veliko ljudi mi je celo čestitalo in reklo: »Kapo dol.«

Kakšni so potniki v našem okolju? Se vam je zgodila kakšna zabavna ali nepozabna prigoda?

Načeloma menim, da imamo dobre potnike – okoli 90 odstotkov je takšnih. Seveda pa se, tako kot povsod, najde tudi kakšna izjema.

Ne dolgo nazaj sta se na avtobusu zaklepetala gospa in gospod. Ko smo se približevali postajališču, kjer gospa običajno izstopa, ni nihče pritisnil gumba za izstop. Zato sem jo vprašala: »Gospa, saj ne, da me ne briga, ampak ali ne greste domov?«

Ona pa je takoj odgovorila: »Joj, ja, seveda grem. Hvala lepa, da ste me opozorili, tako sem se zaklepetala, da sploh nisem spremljala, kje smo.« Rekla sem ji, da sem opazila, saj veste, da zelo dobro slišim.

Nepozabno pa je bilo tudi, ko sem vozila staro linijo 8 do Fontane na Gosposvetski. Večkrat sem na cesti opazila denar, enkrat celo 100 evrov, in seveda sem se ustavila ter ga pobrala.

Se ljudje na avtobusu danes še pogovarjajo ali večino časa vsak ostane v svojem svetu?

So različni. Nekateri se pogovarjajo, drugi ne. Saj veste, ni vsak dan enak in včasih tudi nam ni do pogovora. Načeloma pa so starejši tisti, ki se radi pogovarjajo.

Kdo vas med potniki največkrat preseneti?

Vsi na svoj način. Otroci s svojo iskrenostjo, nekateri dijaki pa s svojo neolikanostjo – nekaterim je očitno težko reči »dober dan«, se držati bontona, voznika vikajo ali odstopiti sedež starejšim.

Tudi pri starejših sem doživela neprijetne situacije. Gospa me je nekoč videla, kako stojim v koloni in se zaradi prometa ne premikamo. Ko je vstopila na avtobus, se je začela jeziti, kje sem bila tako dolgo in zakaj zamujam pet minut. Smo si različni in v vseh generacijah se najde kdo, ki meče slabo luč na ostale.

Je kakšen dogodek ali potnik, ki vam je še posebej ostal v spominu?

Ja, gospa Metka. Starejša gospa, ki se je že z Maistra vozila z menoj, me je po dolgih letih takoj prepoznala in vprašala, kako sem jaz ter kako sta moji punci, ki sta danes verjetno že najstnici.

Maister je bila neverjetna izkušnja, saj si imel bolj tesen stik s potniki. Vozilo je bilo manjše in ljudi manj, zato si lahko vzpostavil bolj pristen odnos.

Kateri trenutki med delovnim dnem vam vedno polepšajo razpoloženje?

Trenutki, ko je čas za kavico. Lepo je tudi, ko se potnik zahvali za vožnjo, pohvali tvojo vožnjo ali ti nameni prijazno besedo.

Kaj bi si želeli, da bi potniki bolje razumeli o vašem delu?

Da se zavedajo, da nismo stroji. V večini primerov vozniki nismo krivi za zamude. Ne sestavljamo voznih redov, ne odločamo, kam vozi katera linija, in nismo odgovorni za spremembe, ki se dogajajo.

Tudi mi imamo slabe dni, ne samo dobrih. Naše delo je stresno, saj nikoli ne vemo, kaj nas čaka za naslednjim ovinkom. Tudi nam ni všeč, ko zamujamo, saj to vpliva na nas in imamo zaradi tega pogosto manj časa za odmore.

Kaj bi potnikom svetovali, da bi bila vožnja prijetnejša za vse?

Lepa beseda lepo mesto najde. To velja tako za potnike kot za voznike. S slabo voljo in dretjem ne dosežemo ničesar.

Kakšen nasvet bi dali nekomu, ki razmišlja o poklicu voznice avtobusa?

Če rad voziš in delaš z ljudmi, je to delo zate. Je psihično zahtevno, a skoraj vsak dan se najde nekdo na avtobusu, ki ti polepša dan.

Zavedati se moraš odgovornosti tega poklica. Voziš ljudi in vedno moraš imeti v mislih, da si odgovoren za njihovo varno pot od točke A do točke B. Treba se je tudi zavedati, da se moraš zgodaj vstajati in da se včasih domov vrneš pozneje. Poklic je lep, če se v njem vidiš.

Na kaj ste pri svojem delu najbolj ponosni?

Ponosna sem, da sem opravila obe kategoriji iz prvega poskusa in da sem sposobna voziti avtobus. Ponosna sem, da v osmih letih vožnje nisem imela nobene prometne nesreče. Ponosna sem tudi, da lahko brez težav vozim vse naše linije in da ta poklic še vedno opravljam z veseljem. Ne dovolim, da bi mi kdo pokvaril dan.

Kaj vam pomeni, ko vam potnik ob izstopu nameni nasmeh, zahvalo ali prijazno besedo?

Pomeni mi veliko, saj mi s tem pokažejo, da so zadovoljni z menoj kot voznico. Vsak človek rad sliši pohvalo, lepo besedo in vidi nasmeh. Prav zaradi takšnih potnikov, ki jih je veliko, je ta poklic tako lep in mi daje dodatno motivacijo, da se trudim biti še boljša.

The post Obrazi našega kraja: Amira Šiljić – z odgovornostjo in nasmehom za volanom Marpromovega avtobusa appeared first on Lokalec.si.

Obrazi našega kraja: Stanislav Ger...

Dodano: 20 July 2026

Turistično društvo Občine Duplek že več kot dve desetletji pomembno prispeva k ohranjanju tradicije, povezovanju ljudi in razvoju turizma v občini. Ob obisku številnih prireditev, projektov in prostovoljnih akcij je društvo postalo prepoznaven del lokalne skupnosti. O njegovih začetkih, dosežkih in pogledih v prihodnost smo se pogovarjali s predsednikom društva Stanislavom Germaucom.

Intervju s predsednikom Turističnega društva Občine Duplek, Stanislavom Germaucom

Kako se je začela vaša pot v Turističnem društvu?

Pred 22 leti smo se občani Dupleka spraševali, ali bi bilo v našem kraju dobro imeti lastno turistično društvo. Tako smo se z nekaj vidnejšimi sokrajani sestali in z veliko zagnanostjo 19. marca 2004 ustanovili društvo. Takrat smo izbrali prvo vodstvo in si zastavili lep program dela, ki smo ga skozi leta uspešno prilagajali in dopolnjevali.

Kaj vas je spodbudilo, da ste prevzeli vodenje društva?

K vodenju so me spodbudili predvsem osebno veselje, odgovornost do naših ljudi in velika želja po prijetnem druženju. Zavzemamo se za turizem po meri človeka kot kakovost in način življenja. Naš glavni moto je bil vedno: »Turizem smo ljudje.« Z veseljem smo sodelovali na različnih prireditvah v občini, ohranjali stare šege in navade ter jih ponosno predstavljali doma in širše. Radi organiziramo tudi strokovne ekskurzije po Sloveniji in v tujini.

Kako se spominjate svojih začetkov v društvu?

Naši začetki so bili res čudoviti, saj je članstvo lepo naraščalo, med nami pa je vladalo veliko veselje do druženja. Skupaj smo pisali prave zgodbe o uspehu. Vsi naši programi so bili izjemno dobro obiskani in s strani ljudi toplo pohvaljeni. V tistih prvih letih smo z neizmerno energijo in prostovoljnim delom gradili društvo praktično iz ničesar. Vsako srečanje je bilo polno smeha, medsebojne pomoči in novih idej, saj smo vsi dihali za isti cilj – da naš Duplek predstavimo v najlepši luči. Ti trdni temelji in iskrena prijateljstva, ki smo jih zgradili takrat, nas povezujejo in navdihujejo še danes.

Katere dejavnosti Turističnega društva Duplek so vam najbolj pri srcu?

Najbolj pri srcu mi je zagotovo Dupleška mornarica z admiralom, s katero se vsako leto predstavimo na pustni povorki. Zelo veliko nam pomeni tudi skrbno ohranjanje starih običajev, kot je praznovanje velike noči. Sem sodijo barvanje pirhov, tradicionalna izdelava presmecev, razstava pred cerkvijo sv. Martina v Dvorjanah in sv. Barbare v Koreni ter postavitev tradicionalne velikonočne košare v Zgornjem Dupleku. Ob vsem tem bi rad izpostavil naš največji dosežek, na katerega smo izjemno ponosni – postavitev turističnih tabel v vsaki vaški skupnosti v naši občini, s čimer smo trajno obogatili in predstavili naš kraj.

Kateri projekt ali dogodek vam je najbolj ostal v spominu?

Osebno mi je najbolj pri srcu prireditev Zlata sončnica, kjer ocenjujemo urejenost hiš, javnih objektov in kmetij ter z velikim veseljem podeljujemo priznanja in zlate sončnice najbolj zaslužnim občanom.

Kako pomembno je sodelovanje z lokalno skupnostjo?

Sodelovanje z lokalno skupnostjo in s sosednjimi društvi je za nas ključnega pomena. Zelo dobro sodelujemo s Turističnim društvom Vurberk, Društvom oldtimerjev, Društvom upokojencev, Društvom rancarjev in številnimi drugimi, saj lahko le s skupnimi močmi ustvarimo bogato življenje v kraju.

Kako pomembni so prostovoljci pri vašem delu?

Kot člani društva smo najbolj ponosni na to, da znamo vedno stopiti skupaj in z dobro voljo uspešno izpeljati prav vsak projekt. Vsakdo prispeva svoje znanje in trud, zaradi česar je naše delo vedno kronano z uspehom.

Kako bi opisali pomen društva za Duplek?

Pomen društva bi opisal zelo pozitivno in s ponosom, saj smo postali prepoznavni in cenjeni med občani. Za nami sta že dve pomembni obletnici – 10 in 20 let delovanja –, ki so ju skupaj z nami praznovali tudi občani. Ob tem prejemamo številne lepe pohvale, ki nam dajejo dodatno motivacijo za delo.

Kako vidite razvoj turizma v Dupleku?

Moram priznati, da se Duplek na področju turizma zelo lepo razvija. Izjemno sem ponosen na našo občino, ki odlično organizira Dupleški teden z velikimi prireditvami, pa tudi na vsa društva, ki aktivno delujejo pri nas. Za vse nas velja naš slogan: »Včasih slišim: V Duplek pojdi, saj se vedno kaj dogaja, posebej na Vurberku.«

Kaj bi še želeli izboljšati ali razviti v občini?

Moja velika želja za prihodnost je, da bi se naše članstvo še povečalo in predvsem pomladilo z novimi močmi ter svežimi idejami, kar v društvu že zdaj močno podpiramo. Res je, da smo se starejši člani že nekoliko postarali, zato potrebujemo mlade z voljo, energijo in strokovnim znanjem, ki bodo prispevali k nadaljnjemu razvoju društva in turizma v naši občini.

The post Obrazi našega kraja: Stanislav Germauc, predsednik Turističnega društva Občine Duplek appeared first on Lokalec.si.

Obrazi našega kraja: Bojana Mori, ...

Dodano: 18 July 2026

V vsakem kraju so ljudje, ki s svojim delom, predanostjo in srčnostjo povezujejo skupnost ter pomagajo ustvarjati boljši jutri. Mednje zagotovo sodi Bojana Mori, predsednica Krajevne organizacije Rdečega križa Vuzenica, ki že vrsto let aktivno deluje na področju prostovoljstva, humanitarnega dela in dela z mladimi. Kot učiteljica in mentorica mladih prostovoljcev svoje poslanstvo vidi v širjenju vrednot solidarnosti, spoštovanja in pomoči sočloveku.

Že vrsto let ste aktivni v Rdečem križu in delate z mladimi. Kaj vas je spodbudilo, da ste se podali na to pot?

Na pot prostovoljstva me je spodbudila predvsem želja pomagati ljudem in prispevati k bolj povezani, srčni skupnosti. Kot učiteljica vsak dan spoznavam, kako pomembno je mladim privzgajati vrednote spoštovanja, odgovornosti in skrbi za druge. Postopoma sem začutila, da želim te vrednote udejanjati tudi širše, v okolju, kjer živim in delujem.

Prostovoljstvo me je pritegnilo, ker verjamem, da lahko že z majhnimi dejanji naredimo velike spremembe. Prijazna beseda, pripravljenost prisluhniti, pomoč človeku v stiski ali čas, ki ga namenimo drugemu, imajo lahko neprecenljivo vrednost. Posebno me navdihujejo ljudje, ki sem jih srečala na tej poti – prostovoljci, starejši, mladi in vsi, ki s svojo dobroto dokazujejo, da človeška bližina še vedno veliko pomeni. Delo z mladimi prostovoljci pa mi daje posebno zadovoljstvo, saj lahko svoje izkušnje in vrednote predajam naprej ter pomagam vzgajati generacije, ki bodo znale videti človeka v sočloveku.

Prostovoljstvo je zame postalo več kot dejavnost – postalo je način, kako soustvarjati skupnost, v kateri se ljudje čutijo sprejete, opažene in povezane.

Poleg tega, da ste učiteljica, ste tudi predsednica Krajevne organizacije Rdečega križa Vuzenica in mentorica mladih prostovoljcev. Kako uspešno usklajujete vse te vloge?

Kot predsednica Krajevne organizacije Rdečega križa in mentorica mladih prostovoljcev uspešno usklajujem prostovoljske dejavnosti, načrtujem in organiziram različne humanitarne akcije ter skrbim za učinkovito sodelovanje med prostovoljci, šolo in lokalno skupnostjo. S svojim delom spodbujam vrednote solidarnosti, humanosti in medgeneracijskega sodelovanja ter mladim omogočam razvoj odgovornosti, empatije in aktivnega državljanstva.

Ob tem uspešno usklajujem svoje pedagoško delo z vodenjem prostovoljskih aktivnosti ter zagotavljam kakovostno izvedbo zastavljenih nalog in projektov.

Letos Rdeči križ Slovenije praznuje 160 let delovanja. Kako pomemben jubilej je to za vas in vašo organizacijo?

Ob 160-letnici delovanja Rdečega križa Slovenije je tudi za našo Krajevno organizacijo Rdečega križa ta jubilej pomemben mejnik. Predstavlja priložnost, da se ozremo na dolgo tradicijo humanitarnosti, solidarnosti in prostovoljstva ter se zahvalimo vsem prostovoljcem, donatorjem in podpornikom, ki so s svojim delom soustvarjali zgodbo naše organizacije. Krajevna prireditev, ki smo jo organizirali skupaj z Občino Vuzenica, ni le praznovanje pomembne obletnice, temveč tudi izraz spoštovanja do vseh, ki so skozi leta nesebično pomagali ljudem v stiski ter darovali kri.

Hkrati je priložnost, da predstavimo svoje delo širši javnosti, okrepimo povezanost med člani in krajani ter navdušimo mlajše generacije za prostovoljstvo in humanitarno delovanje.

Jubilej nas opominja, da vrednote Rdečega križa – humanost, nepristranskost, prostovoljnost, enotnost in solidarnost – ostajajo enako pomembne danes, kot so bile pred 160 leti. Za našo krajevno organizacijo pomeni potrditev, da tudi z lokalnim delovanjem pomembno prispevamo h kakovosti življenja v skupnosti ter gradimo okolje, v katerem nihče ne ostane sam, ko potrebuje pomoč.

V vaši krajevni organizaciji je vključenih veliko mladih prostovoljcev. Kako jih navdušite za pomoč drugim? Katere vrednote želite skozi prostovoljstvo prenesti na mlade?

Kot mentorica mladih prostovoljcev lahko na mlade prenašam številne vrednote, ki oblikujejo odgovorne, sočutne in aktivne člane družbe.

Najpomembnejše med njimi so:

Humanost – opaziti človeka v stiski in mu pomagati.
Solidarnost – zavedanje, da smo med seboj povezani in da skupaj zmoremo več.
Empatija – sposobnost razumeti občutke in potrebe drugih.
Odgovornost – zanesljivo opravljanje dogovorjenih nalog in prevzemanje vodgovornosti za svoja dejanja.
Prostovoljnost – pomoč iz lastne odločitve, brez pričakovanja materialne nagrade.
Spoštovanje – sprejemanje različnosti ter dostojanstven odnos do vsakega posameznika.
Sodelovanje in timsko delo – uspešno delo v skupini, medsebojna pomoč in zaupanje.
Nesebičnost – pripravljenost nameniti svoj čas in energijo za dobrobit drugih.
Aktivno državljanstvo – sodelovanje pri izboljševanju življenja v lokalni skupnosti.
Medgeneracijsko povezovanje – gradnja odnosov med mladimi in starejšimi ter učenje drug od drugega.
Srčnost in dobrodelnost – pripravljenost deliti dobroto in pomagati brez predsodkov.
Vztrajnost – zavedanje, da lahko tudi majhna dejanja sčasoma prinesejo velike spremembe.

Kaj opažate, da mladi s prostovoljskim delom največ pridobijo?

Mladi s prostovoljskim delom pridobijo veliko več kot le izkušnjo pomoči drugim. Razvijajo
osebnostne lastnosti, socialne veščine in občutek pripadnosti skupnosti.

Najpomembnejše pridobitve so:

Občutek, da lahko naredijo nekaj dobrega in s svojim delom prispevajo k boljšemu življenju drugih. Empatijo in razumevanje ljudi z različnimi življenjskimi zgodbami.

Odgovornost in zanesljivost, saj se učijo prevzemati naloge in jih vestno opraviti.
Samozavest, ker spoznajo, da zmorejo pomagati in biti koristni. Komunikacijske spretnosti ter sposobnost sodelovanja z vrstniki in odraslimi.

Organizacijske sposobnosti, načrtovanje in reševanje različnih izzivov. Občutek pripadnosti skupini in lokalni skupnosti.
Spoštovanje različnosti in večjo strpnost do drugih.

Delovne navade in izkušnje, ki jim koristijo pri nadaljnjem šolanju in zaposlitvi. Vrednote, kot so humanost, solidarnost, nesebičnost in medsebojna pomoč.

Mladi s svojim delom spoznajo, da lahko že z majhnim dejanjem nekomu polepšajo dan ali olajšajo stisko. To jim daje občutek smisla, krepi samozaupanje in jih spodbuja, da postanejo odgovorni, srčni in aktivni člani družbe.

Vaši prostovoljci obiskujejo starejše, pripravljajo voščilnice, nastopajo v domovih in sodelujejo v številnih akcijah. Kaj te aktivnosti pomenijo ljudem, ki jih obiščejo?

Obiski mladih prostovoljcev pri starejših v domovih prinašajo toplino, veselje in občutek, da niso pozabljeni. Pogovor, nasmeh, stisk roke ali skupno preživeti trenutki lahko starejšim veliko pomenijo, saj jim dajejo občutek bližine in povezanosti z mlajšimi generacijami. Takšna srečanja zmanjšujejo občutek osamljenosti, krepijo medgeneracijsko povezanost ter omogočajo, da si mladi in starejši med seboj izmenjajo življenjske izkušnje, modrost in energijo mladosti. Starejši ob teh obiskih začutijo spoštovanje in hvaležnost, mladi pa spoznavajo vrednost življenjskih zgodb, potrpežljivosti in preprostih človeških odnosov.

Za starejše je obisk mladih prostovoljcev pogosto dragocen opomnik, da so še vedno pomemben del skupnosti in da njihove zgodbe, izkušnje in spomini štejejo.

Se vam je v vseh letih dela zgodila kakšna zgodba, ki se vas je še posebej dotaknila?

Med številnimi srečanji s starejšimi se me je še posebej dotaknil obisk, ko smo z mladimi prostovoljci prišli v dom starejših. Med nami je bila gospa, ki je bila sprva zelo tiha in zadržana. Zdelo se je, kot da opazuje dogajanje od daleč. Ko pa je ena od mladih prostovoljk sedla k njej, jo prijazno nagovorila in jo povprašala o njenem življenju, se je njen obraz spremenil. Začela je pripovedovati o svoji mladosti, družini in časih, ki jih je preživela.

Kako malo je bilo potrebno, da se je počutila opaženo in pomembno. Ni potrebovala velikih dejanj – potrebovala je nekoga, ki ji je prisluhnil. Mladi so tisti dan spoznali, da pomoč ni vedno v velikih dejanjih, ampak pogosto v času, ki ga namenimo drugemu človeku, v prijazni besedi in iskrenem zanimanju. Ta obisk me je ponovno spomnil, zakaj je prostovoljstvo tako dragoceno. Povezuje ljudi, ruši osamljenost in nam pokaže, da lahko z majhnim dejanjem nekomu polepšamo dan.

Kakšen je po vašem mnenju danes odnos mladih do prostovoljstva? Se je v zadnjih letih kaj spremenil? Kako pomembno podporo pri vašem delu predstavljajo starši, šola in lokalna skupnost?

Za uspešno delo z mladimi prostovoljci je zelo pomembna podpora staršev, šole in lokalne skupnosti. Starši so prvi, ki mlade spodbujajo, jim pomagajo razumeti pomen prostovoljstva ter jim z zaupanjem omogočajo, da svoj čas namenijo pomoči drugim. Njihova podpora je dragocena, saj mladi skozi njihovo ravnanje spoznavajo vrednote odgovornosti, solidarnosti in spoštovanja. Šola ima pomembno vlogo pri razvijanju občutka za sočloveka in ustvarjanju priložnosti, kjer lahko mladi svoje znanje, energijo in ideje uporabijo za dobro skupnosti. S povezovanjem
vzgoje, izobraževanja in prostovoljstva pomaga oblikovati mlade, ki razumejo pomen
aktivnega državljanstva.

Tudi lokalna skupnost je nepogrešljiv partner, saj ustvarja prostor, kjer se prostovoljstvo lahko razvija. S podporo, sodelovanjem in zaupanjem mladim sporoča, da je njihovo delo pomembno in opaženo. Le s skupnimi močmi staršev, šole, prostovoljskih organizacij in lokalnega okolja lahko mladim ponudimo priložnost, da rastejo skozi izkušnje pomoči drugim. Tako ne gradimo le prostovoljcev danes, temveč tudi odgovorne, srčne in povezane člane skupnosti za prihodnost.

Kaj bi sporočili ljudem, ki razmišljajo, da bi postali prostovoljci, pa še zbirajo pogum?

Vsem, ki razmišljate, da bi postali prostovoljci, bi sporočila: ne čakajte na popoln trenutek in ne dvomite, ali lahko naredite dovolj. Za prostovoljstvo ne potrebujete posebnih sposobnosti ali veliko prostega časa – potrebujete predvsem odprto srce, pripravljenost pomagati in nekaj dobre volje.

Vsak človek lahko prispeva nekaj dragocenega. Včasih je to prijazna beseda, pogovor, pomoč pri majhnem opravilu ali preprosto čas, ki ga namenimo nekomu, ki potrebuje bližino. Prav majhna dejanja pogosto pustijo največji pečat.

Prostovoljstvo ni samo dajanje drugim, ampak tudi osebno bogatenje. Ob njem spoznavamo nove ljudi, pridobivamo izkušnje, odkrivamo lastne sposobnosti in občutimo, kako lepo je biti del nečesa dobrega. Če vas je kdaj prešinila misel, da bi pomagali, ji prisluhnite. Morda prav vaš nasmeh, vaša beseda ali vaša prisotnost nekomu pomeni več, kot si predstavljate. Prvi korak je najtežji, potem pa prostovoljstvo postane nekaj, kar bogati tako tistega, ki pomoč prejme, kot tistega, ki jo podarja.

Kakšne želje in načrte imate za prihodnost Krajevne organizacije Rdečega križa Vuzenica?

Naša želja za prihodnost je, da bi Krajevna organizacija Rdečega križa še naprej ostala prostor humanosti, povezanosti in medsebojne pomoči. Želimo si, da bi se k našemu poslanstvu še naprej pridruževali novi prostovoljci, še posebej mladi, ki bodo s svojo energijo, idejami in srčnostjo nadaljevali pot solidarnosti.

Želimo si ohranjati dobre odnose s krajani, šolo, starši, lokalnimi društvi in vsemi, ki prepoznavajo pomen prostovoljstva. Skupaj želimo graditi skupnost, v kateri se ljudje opazijo, si prisluhnejo in si pomagajo.

Naša prihodnost temelji na zaupanju, sodelovanju in vrednotah, ki jih že 160 let nosi Rdeči križ – humanosti, solidarnosti in spoštovanju vsakega človeka. Želimo si, da bi tudi v prihodnje znali priskočiti na pomoč tistim, ki jo potrebujejo, ohranjati medgeneracijsko povezanost ter mladim predajati zavedanje, da je dobrota vedno vrednota, ki povezuje ljudi. Naj bo naša krajevna organizacija tudi v prihodnje srce skupnosti – kraj, kjer se rojevajo dejanja pomoči, prijateljstva in upanja.

The post Obrazi našega kraja: Bojana Mori, srce prostovoljstva in humanosti v Vuzenici appeared first on Lokalec.si.

Obrazi našega kraja: Tadej Legnar ...

Dodano: 8 July 2026

Četrt stoletja duhovniške službe je pomemben življenjski jubilej, ki prinaša priložnost za hvaležnost, razmislek in pogled naprej. Ob srebrni maši smo se pogovarjali z župnikom Tadejem Legnarjem, ki že desetletje deluje v Vuzenici, vodi pa tudi župniji Sv. Primož na Pohorju in Trbonje. V iskrenem pogovoru je spregovoril o svoji poti do duhovništva, o izzivih in radostih pastoralnega dela, o mladih, pomenu župnijskega občestva ter o tem, kaj po njegovem mnenju ljudje danes najbolj potrebujejo.

Letos obeležujete 25 let duhovniške službe. Ko pogledate nazaj, kaj vam najprej pride na misel?

Najprej hvala Bogu za dar življenja in za 25 let služenja Bogu ter slovenskemu vernemu narodu. Hvala za vse, kar mi je bilo dano doživeti in preživeti v teh letih. Za vse dobre izkušnje in tudi težke preizkušnje, ki so me oblikovale v pokončnega in vernega človeka.

Kdaj ste začutili, da je duhovniški poklic prava pot za vas?

Že v šestem razredu osnovne šole. Takrat sem pomagal starejši osebi po stopnicah. Ni mogla verjeti, da še obstajajo otroci, ki so pripravljeni pomagati starejšim. Njena pohvala me je tako osrečila, da sem začutil, kako želim vse življenje osrečevati ljudi. Verjel sem, da bom to srečo lahko uresničil v duhovniškem poklicu, po katerem sem hrepenel, saj sem bil takrat že dolgo ministrant.

Ste si kot mlad bogoslovec predstavljali, da bo vaše poslanstvo videti tako, kot je danes?

Da, vsaj približno. Veliko časa sem preživel s svojim domačim župnikom, človekom, ki je naredil ogromno dobrega za svoje župnije, župljane, otroke, mlade in odrasle. Kljub vsemu njegovemu trudu in ljubezni do ljudi sem slišal marsikatero pikro besedo na njegov račun, kar me je žalostilo in prizadelo. Zato sem vedel, kaj me čaka na tej poti.

Kaj vas po vseh teh letih pri duhovniški službi še vedno najbolj navdihuje?

Najbolj srečen sem, kadar sproščeno darujem sveto mašo. Takrat sem tudi najbolj blizu Bogu. Sveta maša je za nas kristjane najbolj osebno srečanje z Jezusom, ki ga prejemamo v podobi posvečenega kruha – hostije. Od tod tudi moje novomašno geslo: »Gospod, Ti si moj Bog, zame sreče ni brez Tebe.« (Ps 16,2)

Največ duhovne moči prejmem takrat, ko sem lahko sam v cerkvi pred živim Jezusom. Takrat mu zaupam vse lepe in težke stvari ter ga prosim, naj mi pomaga pri delu z ljudmi. Veliko moči in navdiha mi dajejo tudi ljudje, ki molijo zame, mi to povedo ali pa mi konkretno pomagajo pri pastoralnem delu v župnijah.

V Vuzenici ste že deset let. Kako bi opisali življenje in delo v tej župniji?

Poleg nadžupnije Vuzenica upravljam še župniji Sv. Primož na Pohorju in že tretje leto tudi župnijo Trbonje. Skupaj z župljani si prizadevamo ohranjati vero, jo poglabljati in posredovati mladim. Skrbimo za povezanost vseh treh župnij, saj imajo istega duhovnega pastirja.

Vesel sem vseh ljudi, ki so pripravljeni kakor koli pomagati pri gradnji našega občestva – vsak po svojih močeh in s talenti, ki jih je prejel.

Nadžupnija Vuzenica je nekaj posebnega tudi zato, ker je tukaj bival in deloval prvi slovenski blaženi škof Anton Martin Slomšek. Še danes je velik blagoslov za to župnijo, čeprav se verniki tega premalo zavedajo. Mladim želim približati njegovo veličino in bogastvo njegovega zgleda, saj se je dobro zavedal, kako velika moč je v ljubezni do Boga in bližnjega.

Kakšne spremembe opažate v življenju ljudi in v vlogi Cerkve v zadnjih 25 letih?

Spremembe so precejšnje. Kot kaplanu mi je bilo rečeno, naj na odgovorna mesta sprejemam vernike z urejenim zakramentalnim življenjem. Danes sem vesel že, če je kdo pripravljen pomagati v župniji. Mnogi nimajo urejenih zakramentov, kar ni dobro ne za vernike ne za župnijo.

Časi so drugačni. Danes je zelo težko najti ljudi, ki bi bili pripravljeni prevzeti odgovornost. Veliko jih z veseljem pomaga, ko pa je treba prevzeti večjo odgovornost, je precej težje.

Mladi hrepenijo po Bogu. Le predstaviti jim ga je treba na pravi način. Ta intervju nastaja ravno med oratorijem, kjer se je letos zbralo kar 135 otrok. Na to sem zelo ponosen.

Kako danes pristopate k mladim in kako jih poskušate nagovoriti?

Najprej sem vesel, da so in da prihajajo v župnijo. To tudi vedo. Trudim se, da čim več odgovornosti pri vzgoji mlajših prenesem na starejše mlade, ki so že bolj zreli in odgovorni.

Predvsem spremljam voditelje, jih spodbujam in jim omogočam, da se v župniji počutijo sprejete, da imajo prostor za delo in možnost razvoja. Vedno znova jim poudarjam, da je središče vsega evharistija – sveta maša, najbolj osebno srečanje z Jezusom.

Kako pomembna je danes skupnost in občutek pripadnosti župniji?

To je podobno kot v družini. Če sta mož in žena med seboj razdeljena, so razdeljeni tudi otroci. Kjer pa je družina povezana, tam prebiva sreča.

Enako velja za župnijo. Bolj ko dihamo skupaj, lepša so naša praznovanja ob Jezusovem oltarju in bolj povezani smo med seboj. Župnija ni samo župnik. Ni vse odvisno od njega. Vsak vernik s svojim prispevkom – ali pa tudi brez njega – soustvarja povezanost župnijskega občestva.

Kaj menite, da ljudje danes najbolj potrebujejo – kot posamezniki in kot družba?

Ljudje danes najbolj potrebujemo medsebojno spoštovanje, ne glede na različno pripadnost, prepričanje, družbeni položaj ali vero.

Mnogi kristjani so se oddaljili od Boga, s tem pa tudi od spoštovanja do bližnjega. Danes se pogosto dela tudi ob nedeljah – stroji brnijo, motorne žage režejo, ljudje zidajo. Ker ne spoštujejo Boga, pogosto ne spoštujejo niti miru svojih bližnjih.

Pravi mir se začne v človekovem srcu. Ljudje ga iščejo v stvareh in dogodkih, kjer ga ne morejo najti. Gospod pa je naš resnični mir.

Duhovniški poklic pogosto zahteva veliko razpoložljivosti. Kako poskrbite tudi zase in za svoj notranji mir?

Res je. Največ miru mi vsak dan prinaša molitev brevirja. Duhovniki, redovniki in redovnice vsak dan molimo bogoslužno branje – psalme iz Svetega pisma.

V psalmih so zbrane življenjske modrosti, izkušnje in preizkušnje. Na čudovit, pesniški način govorijo o tem, kaj pomeni ljubiti Boga in bližnjega ter kakšne sadove prinaša takšno življenje. Prav tako opozarjajo, kaj se zgodi, ko človek Boga zapusti.

Sveta maša pa ostaja vrhunec vsakega dne. Zelo rad sem tudi v naravi. Kadar sem zunaj, moja duša sama od sebe slavi Boga.

Kaj vas v prostem času najbolj veseli oziroma kako si napolnite baterije?

Veliko hodim. Zdrav duh v zdravem telesu. Trudim se ostati vesel in hvaležen. Prija mi tudi mir in čas za meditacijo. Rad se umaknem v samoto, prav tako pa rad preživljam čas z ljudmi, ki jih imam rad in ki imajo radi mene.

Kaj bi svetovali mladim, ki razmišljajo o duhovniškem poklicu ali iščejo svojo življenjsko pot?

Duhovniški poklic je lep, ker si zelo blizu Bogu in ker se lahko, slikovito rečeno, »dotikaš Boga«, ki prihaja po tebi med ljudi. Duhovniki imamo vedno dostop do Najsvetejšega. Pred Boga lahko stopimo kadar koli – ko smo veseli, žalostni, potrti, brez moči ali brez upanja.

Duhovniški poklic je lep, ker delaš z ljudmi, hkrati pa je prav zaradi tega tudi zahteven. Zavedati se je treba, da nisi duhovnik zato, da bi bil všeč ljudem, ampak zato, da ljudem prinašaš Kristusa.

Nekateri te spoštujejo, drugi ne. Redki te nosijo po rokah, kdo bi te morda celo preganjal. Toda kaj je vse to v primerjavi s tem, da je Gospod tvoj najboljši prijatelj in sopotnik na poti proti večnosti.

The post Obrazi našega kraja: Tadej Legnar ob četrt stoletja služenja Bogu in ljudem appeared first on Lokalec.si.

Aktualne oddaje