Četrt stoletja duhovniške službe je pomemben življenjski jubilej, ki prinaša priložnost za hvaležnost, razmislek in pogled naprej. Ob srebrni maši smo se pogovarjali z župnikom Tadejem Legnarjem, ki že desetletje deluje v Vuzenici, vodi pa tudi župniji Sv. Primož na Pohorju in Trbonje. V iskrenem pogovoru je spregovoril o svoji poti do duhovništva, o izzivih in radostih pastoralnega dela, o mladih, pomenu župnijskega občestva ter o tem, kaj po njegovem mnenju ljudje danes najbolj potrebujejo.
Letos obeležujete 25 let duhovniške službe. Ko pogledate nazaj, kaj vam najprej pride na misel?
Najprej hvala Bogu za dar življenja in za 25 let služenja Bogu ter slovenskemu vernemu narodu. Hvala za vse, kar mi je bilo dano doživeti in preživeti v teh letih. Za vse dobre izkušnje in tudi težke preizkušnje, ki so me oblikovale v pokončnega in vernega človeka.
Kdaj ste začutili, da je duhovniški poklic prava pot za vas?
Že v šestem razredu osnovne šole. Takrat sem pomagal starejši osebi po stopnicah. Ni mogla verjeti, da še obstajajo otroci, ki so pripravljeni pomagati starejšim. Njena pohvala me je tako osrečila, da sem začutil, kako želim vse življenje osrečevati ljudi. Verjel sem, da bom to srečo lahko uresničil v duhovniškem poklicu, po katerem sem hrepenel, saj sem bil takrat že dolgo ministrant.
Ste si kot mlad bogoslovec predstavljali, da bo vaše poslanstvo videti tako, kot je danes?
Da, vsaj približno. Veliko časa sem preživel s svojim domačim župnikom, človekom, ki je naredil ogromno dobrega za svoje župnije, župljane, otroke, mlade in odrasle. Kljub vsemu njegovemu trudu in ljubezni do ljudi sem slišal marsikatero pikro besedo na njegov račun, kar me je žalostilo in prizadelo. Zato sem vedel, kaj me čaka na tej poti.
Kaj vas po vseh teh letih pri duhovniški službi še vedno najbolj navdihuje?
Najbolj srečen sem, kadar sproščeno darujem sveto mašo. Takrat sem tudi najbolj blizu Bogu. Sveta maša je za nas kristjane najbolj osebno srečanje z Jezusom, ki ga prejemamo v podobi posvečenega kruha – hostije. Od tod tudi moje novomašno geslo: »Gospod, Ti si moj Bog, zame sreče ni brez Tebe.« (Ps 16,2)
Največ duhovne moči prejmem takrat, ko sem lahko sam v cerkvi pred živim Jezusom. Takrat mu zaupam vse lepe in težke stvari ter ga prosim, naj mi pomaga pri delu z ljudmi. Veliko moči in navdiha mi dajejo tudi ljudje, ki molijo zame, mi to povedo ali pa mi konkretno pomagajo pri pastoralnem delu v župnijah.
V Vuzenici ste že deset let. Kako bi opisali življenje in delo v tej župniji?
Poleg nadžupnije Vuzenica upravljam še župniji Sv. Primož na Pohorju in že tretje leto tudi župnijo Trbonje. Skupaj z župljani si prizadevamo ohranjati vero, jo poglabljati in posredovati mladim. Skrbimo za povezanost vseh treh župnij, saj imajo istega duhovnega pastirja.
Vesel sem vseh ljudi, ki so pripravljeni kakor koli pomagati pri gradnji našega občestva – vsak po svojih močeh in s talenti, ki jih je prejel.
Nadžupnija Vuzenica je nekaj posebnega tudi zato, ker je tukaj bival in deloval prvi slovenski blaženi škof Anton Martin Slomšek. Še danes je velik blagoslov za to župnijo, čeprav se verniki tega premalo zavedajo. Mladim želim približati njegovo veličino in bogastvo njegovega zgleda, saj se je dobro zavedal, kako velika moč je v ljubezni do Boga in bližnjega.
Kakšne spremembe opažate v življenju ljudi in v vlogi Cerkve v zadnjih 25 letih?
Spremembe so precejšnje. Kot kaplanu mi je bilo rečeno, naj na odgovorna mesta sprejemam vernike z urejenim zakramentalnim življenjem. Danes sem vesel že, če je kdo pripravljen pomagati v župniji. Mnogi nimajo urejenih zakramentov, kar ni dobro ne za vernike ne za župnijo.
Časi so drugačni. Danes je zelo težko najti ljudi, ki bi bili pripravljeni prevzeti odgovornost. Veliko jih z veseljem pomaga, ko pa je treba prevzeti večjo odgovornost, je precej težje.
Mladi hrepenijo po Bogu. Le predstaviti jim ga je treba na pravi način. Ta intervju nastaja ravno med oratorijem, kjer se je letos zbralo kar 135 otrok. Na to sem zelo ponosen.
Kako danes pristopate k mladim in kako jih poskušate nagovoriti?
Najprej sem vesel, da so in da prihajajo v župnijo. To tudi vedo. Trudim se, da čim več odgovornosti pri vzgoji mlajših prenesem na starejše mlade, ki so že bolj zreli in odgovorni.
Predvsem spremljam voditelje, jih spodbujam in jim omogočam, da se v župniji počutijo sprejete, da imajo prostor za delo in možnost razvoja. Vedno znova jim poudarjam, da je središče vsega evharistija – sveta maša, najbolj osebno srečanje z Jezusom.
Kako pomembna je danes skupnost in občutek pripadnosti župniji?
To je podobno kot v družini. Če sta mož in žena med seboj razdeljena, so razdeljeni tudi otroci. Kjer pa je družina povezana, tam prebiva sreča.
Enako velja za župnijo. Bolj ko dihamo skupaj, lepša so naša praznovanja ob Jezusovem oltarju in bolj povezani smo med seboj. Župnija ni samo župnik. Ni vse odvisno od njega. Vsak vernik s svojim prispevkom – ali pa tudi brez njega – soustvarja povezanost župnijskega občestva.
Kaj menite, da ljudje danes najbolj potrebujejo – kot posamezniki in kot družba?
Ljudje danes najbolj potrebujemo medsebojno spoštovanje, ne glede na različno pripadnost, prepričanje, družbeni položaj ali vero.
Mnogi kristjani so se oddaljili od Boga, s tem pa tudi od spoštovanja do bližnjega. Danes se pogosto dela tudi ob nedeljah – stroji brnijo, motorne žage režejo, ljudje zidajo. Ker ne spoštujejo Boga, pogosto ne spoštujejo niti miru svojih bližnjih.
Pravi mir se začne v človekovem srcu. Ljudje ga iščejo v stvareh in dogodkih, kjer ga ne morejo najti. Gospod pa je naš resnični mir.
Duhovniški poklic pogosto zahteva veliko razpoložljivosti. Kako poskrbite tudi zase in za svoj notranji mir?
Res je. Največ miru mi vsak dan prinaša molitev brevirja. Duhovniki, redovniki in redovnice vsak dan molimo bogoslužno branje – psalme iz Svetega pisma.
V psalmih so zbrane življenjske modrosti, izkušnje in preizkušnje. Na čudovit, pesniški način govorijo o tem, kaj pomeni ljubiti Boga in bližnjega ter kakšne sadove prinaša takšno življenje. Prav tako opozarjajo, kaj se zgodi, ko človek Boga zapusti.
Sveta maša pa ostaja vrhunec vsakega dne. Zelo rad sem tudi v naravi. Kadar sem zunaj, moja duša sama od sebe slavi Boga.
Kaj vas v prostem času najbolj veseli oziroma kako si napolnite baterije?
Veliko hodim. Zdrav duh v zdravem telesu. Trudim se ostati vesel in hvaležen. Prija mi tudi mir in čas za meditacijo. Rad se umaknem v samoto, prav tako pa rad preživljam čas z ljudmi, ki jih imam rad in ki imajo radi mene.
Kaj bi svetovali mladim, ki razmišljajo o duhovniškem poklicu ali iščejo svojo življenjsko pot?
Duhovniški poklic je lep, ker si zelo blizu Bogu in ker se lahko, slikovito rečeno, »dotikaš Boga«, ki prihaja po tebi med ljudi. Duhovniki imamo vedno dostop do Najsvetejšega. Pred Boga lahko stopimo kadar koli – ko smo veseli, žalostni, potrti, brez moči ali brez upanja.
Duhovniški poklic je lep, ker delaš z ljudmi, hkrati pa je prav zaradi tega tudi zahteven. Zavedati se je treba, da nisi duhovnik zato, da bi bil všeč ljudem, ampak zato, da ljudem prinašaš Kristusa.
Nekateri te spoštujejo, drugi ne. Redki te nosijo po rokah, kdo bi te morda celo preganjal. Toda kaj je vse to v primerjavi s tem, da je Gospod tvoj najboljši prijatelj in sopotnik na poti proti večnosti.
The post Obrazi našega kraja: Tadej Legnar ob četrt stoletja služenja Bogu in ljudem appeared first on Lokalec.si.
