V tokraten Pomladnem pogovoru smo gostili Tomaža Barado, uspešnega športnika, trenerja, lastnika športnega centra, predsednika Športne zveze Maribor, in še in še …

Kdo je Tomaž Barada?

Tomaž Barada je ime, ki ga v Sloveniji skoraj ni treba posebej predstavljati – sinonim za borilne veščine in simbol predanosti športu. Njegova športna pot se ni začela z zmagami na svetovnih prvenstvih, temveč mnogo prej – že v zgodnjih otroških letih.

Začetki v gimnastiki in smučanju

Barada se je s športom začel ukvarjati že pri štirih oziroma petih letih, ko je začel trenirati gimnastiko – svoj prvi uradni šport. Poleg gimnastike je v otroštvu nekaj časa treniral tudi smučanje v Vuzenici, kjer je kot otrok živel pri teti. V zimskem času je šport kombiniral: smučanje in gimnastika, a prav gimnastika je ostala njegova prva športna ljubezen.

Ljubezen na prvi pogled: borilne veščine

Pri trinajstih letih ga je navdušenje nad borilnimi filmi, še posebej ob gledanju filmov Brucea Leeja, povsem prevzelo. Takrat je prvič zašel v telovadnico, kjer so trenirali taekwondo – in v trenutku se je rodila nova strast. Odločitev je bila hitra in jasna: borilne veščine bodo odslej njegov svet.

Preskok v Maribor in resni treningi

Pri štirinajstih letih se je vrnil iz Vuzenice v Maribor in se posvetil rednim treningom taekwondoja – vsak dan v tednu, brez izjeme. Njegova predanost je bila tolikšna, da mu je trener celo zaupal ključe dvorane, da je lahko treniral tudi med vikendi. Ljubezen do športa se je le še krepila, kar je hitro privedlo do pomembnih uspehov.

Preskok v jugoslovansko reprezentanco

Na enem izmed domačih tekmovanj je Barada premagal takratnega državnega reprezentanta, kar je presenetilo tudi selektorja jugoslovanske reprezentance Antona Nobila. Po tem uspehu je kmalu začel obiskovati treninge v Zagrebu in se postopoma povzpel v reprezentančne vrste.

Prvi veliki mednarodni izzivi

Eden od ključnih trenutkov njegove kariere je bil balkansko prvenstvo v Sofiji. Sprva so ga želeli izpustiti iz ekipe, a se je s pomočjo selektorja vendarle odpravil na tekmovanje – in tam tudi zmagal. To mu je odprlo vrata do svetovnega prvenstva v Kanadi.

Talent ali trud?

Na vprašanje, ali je bil bolj pomemben talent ali trud, Barada odgovarja jasno: “Nekaj talenta sem zagotovo imel, a trud je tisti, ki naredi razliko.” Bil je delavec, ki je vsak trening vzel resno in se zavedal, da mora vedno znova dokazovati svojo pripravljenost.

Razpad Jugoslavije in odločitev za Slovenijo

Leta 1991, ob razpadu Jugoslavije, se je moral odločiti, ali bo ostal v sistemu jugoslovanske oziroma hrvaške reprezentance, kjer so mu celo ponudili državljanstvo, ali bo ostal v Mariboru. Odločil se je za domovino in takrat ustanovil svoj prvi klub – temelje za vse, kar je sledilo.

Vzpon slovenskega centra borilnih veščin

Skozi leta je Barada zgradil enega najbolj priznanih športnih centrov za borilne veščine v Sloveniji. Danes v njem trenira veliko mladih, zaposlenih je več trenerjev in športni center deluje na najvišji ravni profesionalizma. Njegov trud je pomagal dvigniti prepoznavnost borilnih veščin v Sloveniji.

Spremembe v športu in mladini

Barada opaža velike razlike med otroštvom svoje generacije in današnjimi otroki: “Mi nismo imeli igrišč, zato smo si igre ustvarili sami na dvorišču. Danes je največja konkurenca športu tehnologija – telefoni, računalniki.” Poudarja, da imajo danes veliko odgovornost starši in trenerji, da motivirajo mladino za gibanje.

Najbolj prigarana zmaga

Čeprav ima za sabo vrsto velikih zmag, pravi, da je prva zmaga tista, ki jo šteje za najbolj prigarano. Ne po rangu tekmovanja, ampak po pomenu: “Vsaka zmaga je drugačna, vsaka je posebna. A prva – tista ti odpre vrata do vsega.”

Prehod v trenerske vode

Njegova trenerska pot se je začela skoraj spontano – ko se je po vrnitvi iz Zagreba odločil ustanoviti svoj klub, saj ni želel “preko” svojih dotedanjih vzornikov. Začel je učiti po svojem sistemu in sčasoma ustvaril ekipo, s katero so dosegali vrhunske rezultate – med drugim tudi ekipno drugo mesto na svetovnem prvenstvu leta 1999 v Buenos Airesu.

Ponos na ekipo in rezultate

Čeprav je leta 1999 postal svetovni prvak, z enakim ponosom govori tudi o svoji ekipi. “Začutiš, da nisi več sam, da delaš nekaj več. Ekipa je tista, ki daje rezultat še večjo težo,” pravi.

Tomaž Barada danes

Tomaž Barada danes vodi uspešen športni center, poučuje mlade in še vedno aktivno prispeva k razvoju športa v Sloveniji. Ohranil je stik s trenerji, med drugim tudi z Antonom Nobilom, ki je postal priznani odvetnik in ostaja njegov prijatelj. Njegova zgodba je zgodba o predanosti, spoštovanju in srčni vztrajnosti.

Celotna oddaja pa na ogled spodaj. 

The post FOTO in VIDEO: (INTERVJU) Tomaž Barada: Zgodba borca, ki je zgradil športno družino appeared first on Lokalec.si.

V tokratnem Zimskem pogovoru na Štajerski sivki na BK TV smo gostili svežega upokojenca – nekdanjega alpskega smučarja Boštjana Klineta.

Boštjan Kline, nekdanji slovenski smučarski as, je pred kratkim uradno napovedal konec svoje tekmovalne kariere. Po več kot dveh letih od poškodbe, ki mu je spremenila življenje, je zdaj sprejel odločitev, da se umakne iz smučarskih strmin – saj mu zdravstvena situacija ne omogoča smučanja.

“Ja, res je, tako kot ste rekli. Na sveže upokojen sicer zveni malce smešno, ampak tako rečemo,“ je začel Kline. “Po poškodbi na začetku ni izgledalo tako hudo, vendar se je vse hitro zapletlo. Poškodba je bila hujša, kot sem sprva mislil, in hitro mi je postalo jasno, da tekmovalni šport zame ni več mogoč. Odločitev sem sprejel hitro, čeprav so bile še vedno prisotne želje in sanje. Ampak ko je šlo vse skupaj naprej, sem moral sprejeti realnost situacije. Že spomladi sem se odločil, da je čas za konec, vendar smo še nekaj časa čakali, da to sporočimo širši javnosti.”

Kline je poudaril, da so se za javno objavo odločili počakati do začetka nove smučarske sezone, vendar je bila odločitev sprejeta že nekaj časa prej. Ko je bil trenutek uradne objave konca njegove kariere, pa so čustva postala bolj intenzivna, kot jih je pričakoval. “Ko je bila odločitev uradna, ko je šlo obvestilo ven, sem bil precej čustven. Vse tisto, kar sem preživel v tem obdobju po poškodbi, nisem dojemal tako kot takrat, ko sem uradno zaključil s tekmovanjem. Takrat so prišli vsi spomini, druženja in situacije – vse je prišlo nazaj. Tega se nisem zavedal, dokler ni bilo uradno,” je povedal v pogovoru.

Poškodba in trenutek, ko je vse spremenilo

V pogovoru je Kline spomnil na svoj tragični padec aprila 2022 v Italiji, ko si je poškodoval nogo. Takrat je prišlo do odprtega zloma, ki ne le, da je v tistem trenutku ogrozila njegovo smučarsko kariero, temveč je bila v igri celo amputacija noge. Kako je prišlo do padca?

“Definitivno je bila moja napaka. Takrat sem zdrsnil, poskusil popraviti napako, vendar je smučko zagrabilo, me je vrglo čez, potem se je desna smuča zapiknila v sneg in mi ni odprlo avtomata, ampak mi je odprla nogo oz. kost. In nič v tistem trenutku nisem čutil, ne slišal, da bi počila kost. V tistem trenutku sem čutil manj bolečine, kot bi si jo predstavljal. Telo je delalo svoje, adrenalin in šok sta opravila svoje. Ko sem videl, da se smuča vrti po svoje, sem takoj pomislil na podobno situacijo, ki se je zgodila Lanzingerju. Ampak hvala bogu, so me lahko rešili. Noga je takoj zatekla, kost je bila izpostavljena, bolečina pa ni bila tako močna, kot bi si jo človek predstavljal,“ je povedal.

Kline je priznal, da se vsega, kar se je zgodilo, še vedno zelo dobro spomni, predvsem zaradi šoka, ki je prišel z zlomom.

“Spomnim se vsega. Mislim, da je to zato, ker sem bil v taki situaciji, da nisem čutil ničesar – samo sem videl smučko in nogo, kako se vrti. To me je še danes fascinira. Verjetno je največji strah bil ta, da se to zgodi prej v karieri. Pa vendar – hvala bogu, da so stvari stekle, kot so,” pripoveduje Kline.

Bakterijska okužba okrevanje podaljšala

Po tistem, ko je Boštjan Kline doživel hudo poškodbo noge na treningu se je soočil s številnimi težavami med zdravljenjem. Po prvih operacijah in prevozih z reševalnim helikopterjem, so mu v Italiji fiksirali nogo, saj sta bili obe kosti zlomljeni in odprti. Po tem so ga prepeljali v Ljubljano, kjer so nadaljevali z zdravljenjem in operacijami. A ni šlo brez zapletov.

“Ko sem prišel v bolnišnico v Italiji, sem bil takoj v stiku z zdravnikom iz Slovenije, ki mi je naročil rentgenske posnetke. Ne vem, če je minilo trideset sekund, ko me je poklical in mi rekel, naj mu dam italijanskega zdravnika na telefon. Takrat sem že vedel, da nekaj ni v redu, da ni vse v redu. Na rentgenu se je izkazalo, da je bil zlom zelo močan, kost je praktično ‘eksplodirala’. Poleg tega je kasneje prišlo še do bakterijske okužbe, kar je vse skupaj zelo zapletlo,“ je povedal Kline.

A stanje se ni izboljševalo, kot pričakovano, kost se je celila prepočasi in so odkrili bakterijsko okužbo, ki ni bila očitna na začetku. “Po dveh tednih v bolnišnici sem začel rehabilitacijo, vse je izgledalo solidno. Hodil sem že, delal v fitnesu, izvajal daljše sprehode, vendar je bila bolečina vedno prisotna. Rentgeni in CT so vedno kazali, da ni napredka, zato je zdravnik odločil, da je treba odpreti področje in preveriti, kaj se dogaja,” je pojasnil Kline.

Ko so odprli območje poškodbe in vzeli vzorec kosti, so odkrili bakterijsko okužbo, ki je bila lokalizirana na poškodovanem delu, a ni bila prisotna nikjer drugje v telesu. “Bakterija je bila prisotna le lokalno, in če ne bi odprli in vzeli vzorca, je verjetno ne bi odkrili. Hvala bogu, da so to storili. Po tem so me zdravili z antibiotiki, vgradili so tudi debelejši žebelj, da bi fiksirali poškodovano kost,” je dodal.

Psihični izzivi in sprejemanje situacije

Za Klineta je bilo obdobje zdravljenja psihično naporno, vendar je poudaril, da je bilo najtežje na začetku, ko je upal, da se bo stanje hitro rešilo, a se je potem poslabšalo. “Začelo se je z upanjem, da bo bolje, potem pa sem izvedel, da ni. Amputacija je bila celo v igri in to je bil pravi “rollercoaster” čustev. Ampak na koncu, ko sem sprejel, da je treba iti naprej in da bodo stvari uredili, sem se počutil bolje. Antibiotiki so pomagali, bakterija je bila uničena, in počutil sem se bolje,“ je pojasnil.

Vse skupaj pa ni minilo brez psihičnega napora, še posebej, ko je bil en mesec v bolnišnici. “Tisti mesec na berglah ni bil enostaven, saj sem bil ves čas na postelji, a nisem čutil panike. Bil sem v postelji, vendar nisem bil obupan. Vedel sem, da bodo stvari na koncu v redu. Zdravljenje je trajalo, vendar sem počasi sprejel, da to ni konec sveta,“ je zaključil Kline.

Celotna oddaja pa na ogled spodaj.

The post FOTO in VIDEO: Boštjan Kline: “Ko je bila odločitev uradna, ko je šlo obvestilo ven, sem bil precej čustven.” appeared first on Lokalec.si.