Ko govorimo o prostovoljstvu, pogosto pomislimo na pomoč, dobrodelnost in čas, ki ga nekdo nameni drugim. Redkeje pa pomislimo na ljudi, ki sedijo ob bolniški postelji, držijo roko človeku, ki se poslavlja od življenja, in so v oporo družinam v trenutkih, ko se njihov svet ustavi.
Mirjana Mladič in Danijela Sekolovnik Klemenčič, prostovoljki Slovenskega društva Hospic, Območnega odbora Maribor, sta prav takšni ženski. Njuno delo ni zgolj prostovoljstvo. Je poslanstvo, ki se je rodilo iz lastnih življenjskih preizkušenj, izgub in spoznanja, da človek v najtežjih trenutkih najbolj potrebuje bližino drugega človeka.
Kako ste se odločili, da postanete prostovoljki Hospica?
Mladič se še danes z globoko hvaležnostjo spominja obdobja, ko je pred enajstimi leti hudo zbolel njen mož. Njuna zdravnica ji je takrat svetovala, naj se poveže s Hospicem in naj ne čaka do zadnjih dni. To je bil, kot pravi sama, najbolj dragocen nasvet, ki ga je lahko dobila. Hospic je njeni družini ponudil podporo, razumevanje in občutek, da v najtežjih trenutkih niso sami. Po moževi smrti se je odločila, da bo nekoč tudi sama postala prostovoljka. Svojo obljubo si je izpolnila.
Sekolovnik Klemenčič pa pravi, da je njena odločitev dozorevala skozi leta. Spremljala je mamo ob neozdravljivi bolezni, izgubila sina, sestro, očeta in številne druge bližnje. Ko je pred dobrima dvema letoma njenega tasta drugič zadela kap, si je rekla, da je napočil čas, da stopi med Hospičeve prostovoljce. “Očitno mi je ta del življenja v časovnicah posameznikov namenjen,” pove.
Se spominjate svojih prvih srečanj z umirajočimi bolniki?
Mladič pravi, da so jo osebne izgube pripravile na spremljanje bolnih in umirajočih. Ob možu, starših, sestri in prijateljici je spoznala, kako pomembno je, da človek odide dostojanstveno in da ni sam. “Ko doživiš umiranje bližnjega, imaš priložnost, da se posloviš in poskrbiš, da ne trpi. Občutek, da nekdo, ki ga imaš rad, ne umre sam, je neprecenljiv,” pove.
Kaj je največji strah ljudi, ki se poslavljajo od življenja?
Čeprav bi marsikdo pričakoval, da je največji strah smrt sama, sogovornici pravita drugače. Največkrat je prisoten strah pred bolečino, izgubo dostojanstva in tem, da bi postali breme svojim bližnjim. A obstajajo tudi globlji strahovi – neizgovorjene besede, nerazrešeni odnosi, neuresničene želje in skrb za tiste, ki bodo ostali. “Veliko je stvari, ki jih odlagamo na jutri. Ko pa bi jih želeli storiti, morda ni več časa,” razmišlja Sekolovnik Klemenčič.
Česa vas bolniki naučijo o življenju?
“Življenje je dragocen dar,” pravi Sekolovnik Klemenčič. Spremljanje bolnikov jo vedno znova opominja, da so najpomembnejši trenutki tisti, ki jih preživimo s svojimi najbližjimi. V času bolezni odpadejo vse maske, nepomembne stvari izgubijo pomen in ostane le bistvo. “Škoda je, da se tega ne zavemo prej. Veliko bolj srečni bi bili,” dodaja.
Ali obstaja zgodba, ki vam je še danes ostala posebej v srcu?
Sekolovnik Klemenčič ob tem brez oklevanja spregovori o svoji mami, ki je zbolela za redko, neozdravljivo nevrološko boleznijo. Skoraj dve leti je zanjo skrbela doma, saj si mama ni želela v dom starejših. “Ob njej sem se naučila skoraj brati njene misli in potrebe.” Čeprav ji je telo počasi odpovedovalo, so ostali drobni trenutki – pogled, solze ob ljubljeni pesmi in občutek, da je bila kljub bolezni še vedno z njimi.
Spominja se tudi sina, katerega tragičen odhod je za vedno zaznamoval družino, in sestre, ki je enajst let pogumno živela z rakom. “Vsaka zgodba je pomembna, edinstvena in vredna svoje knjige,” pravi.
Kako se odzivajo svojci, ko vstopite v njihov dom?
Najpogosteje z olajšanjem in hvaležnostjo. Mladič pravi, da se ljudje z njimi pogosto lažje pogovarjajo kot z lastnimi sorodniki. “Pogosto povedo, da se z nami lažje pogovarjajo o tem, česa jih je strah in o prihajajoči smrti,” pove. Ob tem se še vedno spominja besed zdravnice: “Na eni točki se bo želel pogovarjati o smrti. Ne zamudite te priložnosti, ker druge morda ne bo.”
Kaj ljudje ob koncu življenja najpogosteje obžalujejo?
Sekolovnik Klemenčič pravi, da na to vprašanje ni enostavnega odgovora. Mnogi bolniki so zadnje dni že v svojem svetu in jim največ pomeni mirna prisotnost človeka ob sebi. Spominja se gospe, ki jo je spremljala le dva dni. Bila je lepo urejena, ponosna na svoje na novo nalakirane nohte in vesela ob odbojkarski tekmi slovenske reprezentance. “Preden sem odšla, sem si mislila, kako simpatična gospa. Naslednji dan pa sem izvedela, da je umrla.”
Prav ta zgodba jo je naučila, da dostojanstvo in veselje do življenja ostaneta z nami do zadnjega trenutka.
Kaj ljudem v življenju največ pomeni?
Mladič poudarja, da prostovoljstvo v Hospicu ni vedno sestavljeno iz velikih življenjskih pogovorov. “Pogosto samo smo. Pri Hospicu temu rečemo, da držimo prostor. Bolnemu dajemo občutek, da ga vidimo, slišimo in sprejemamo. In to pogosto šteje največ.”
Kako po tako čustveno zahtevnih obiskih skrbite zase?
Sekolovnik Klemenčič mir najde v naravi, na dolgih sprehodih, molitvi in tišini. “Ko danes gledam nazaj, vidim, da sem v tistem času dobila veliko več, kot sem dajala,” pravi Danijela. Mladič pa poudarja, da v Hospicu nihče ne ostane sam – po vsakem obisku sledijo pogovori, poročila in redne supervizije.
Je bilo kdaj tako težko, da ste želeli odnehati?
“Ne,” brez oklevanja odgovori Mladič. Prepričana je, da so jo življenjske izkušnje pripravile na to, da danes pomaga drugim, ki se prvič srečujejo z izgubo in ne vedo, kako naprej.
Kaj bi svetovali ljudem, ki se prvič soočajo z izgubo bližnjega?
“Ni pravilnega načina žalovanja,” poudarja Sekolovnik Klemenčič. Nekdo joče, drugi molči, tretji se zateče k delu. Najpomembnejše je, da človek v svoji bolečini ni sam. “Žalovanje ni nekaj, kar je treba preboleti. S časom se naučimo živeti z izgubo,” pravi.
Kaj bi želeli, da bi ljudje bolje razumeli o delu Hospica?
Mladič poudarja, da Hospic ni organizacija, ki pride šele ob koncu življenja. “Smo sočutna, strokovna in celostna podpora tako v času bolezni kot po smrti, ko svojci potrebujejo pomoč pri žalovanju.” Njihove storitve so brezplačne, pomoč pa je na voljo 24 ur na dan, vse dni v tednu.
Če bi lahko vsem predali eno sporočilo o življenju, kaj bi jim rekli?
Odgovor obeh sogovornic je preprost, a močan. Življenje je vredno. Vredno je ljubiti, odpuščati, vztrajati in verjeti – tudi takrat, ko ni lahko.
“Odpustite. Pokličite. Obiščite. Naredite to, kar veste, da daje vašemu življenju smisel. Trenutki zbežijo in časa, ki ga imamo ta hip, ne dobimo nazaj,” sklene Sekolovnik Klemenčič.
Njuni zgodbi sta opomnik, da so največji junaki pogosto tihi. Da prostovoljstvo ni le pomoč, temveč način življenja. In da ljubezni, kot pravita sami, nikoli ne izgubimo – včasih gre le za trenutek po zalet.
The post Obrazi našega kraja: Mirjana Mladič in Danijela Sekolovnik Klemenčič – prostovoljki z velikim srcem appeared first on Lokalec.si.
